“Ali boš igral z ljubeznijo?”

Koncertiranje je sestavni del glasbenega udejstvovanja, skoraj brez izjeme pa ga spremlja prednastopna napetost. Ta izraža občutek odgovornosti, je lahko vir ustvarjalne energije in naostri glasbenikovo zbranost med nastopanjem. Lahko pa je tudi povzročitelj stresa in postane breme, ki (mladega) glasbenika odvrne od veselja do igranja v javnosti.

Ali lahko odnos do samega nastopanja spremeni doživljanje tega izpostavljanja javnosti in ali je lahko možna pot za premagovanje tako imenovane treme?

“Glasba je posrednica, izrazno sredstvo in hkrati prenosnik občutenja, dojemanja, razmišljanja ... koncertanta z ljubeznijo do občinstva. Strahu pri tem ne more biti,” pravi mag. Alenka Zupan, akademska specialistka flavtistka z veliko koncertnimi izkušnjami in dolgoletnim pedagoškim delom na Glasbeni šoli Koper in koprski umetniški gimnaziji. Igranje pred občinstvom dojema kot dajanje. “Zakaj otroka, preden gre na oder, raje ne spodbujamo, da igra z ljubeznijo, kot pa ga sprašujemo, ali ga je kaj strah,” se sprašuje. Ugotavlja, da je najtežji trenutek soočenja z občinstvom ob prihodu na oder, kajti “najprej te poslušalec vidi, šele zatem sliši”.

O nastopanju se bomo s koncertantko in dolgoletno profesorico flavte Alenko Zupan pogovarjali v nocojšnji rubriki Primorski glasbeni talenti ob 20. uri na Radiu Koper, ki jo podnaslovljeno Rastem z glasbo enkrat mesečno pripravljamo v sodelovanju z Zvezo primorskih glasbenih šol. Prisluhnili bomo tudi mislim glasbenih učiteljev in učencem primorskih glasbenih šol, k besedi pa smo povabili tudi starše.

Učiteljica violine in viole na Glasbeni šoli Frana Gerbiča Cerknica Mojca Brank ugotavlja, da je nastopanje “zelo močna izkušnja za otroke”. Svoje učence razvršča v tri skupine na podlagi njihovega odnosa do nastopanja. V prvi so taki, ki jim nastopi nič ne pomenijo; ker jih ne jemljejo dovolj resno, jih vsakič na odru preseneti trema. Nasprotje so učenci, ki jim nastopi skrajno veliko pomenijo; težava pa nastopi, če so preveč osredotočeni na to, da so lepo videti, kot pa da dobro igrajo. V tretjo skupino uvršča tiste, ki so zelo odgovorni in vestni, jih zelo zanima zvok violine oziroma viole, se na nastope vselej temeljito pripravijo in običajno težko sprejmejo napake med nastopom. “Slednjim veliko pripovedujem o svojem pogledu na nastopanje - da je to resnično edinstveno doživetje, ko je vsa pozornost občinstva usmerjena vate in se zgodi posebna čarovnija. Sicer pa danes manj energije vlagam v miritev otrok, preden gredo na oder, ker sem se v pedagoškem delu skozi leta naučila, da se priprava na nastop zgodi veliko prej,” pravi Mojca Brank.

Učitelj saksofona na cerkniški glasbeni šoli in dejaven koncertant Davor Loštrek nam je zaupal, da v otroštvu ni maral nastopati, ker je imel veliko treme, in se zato skuša vživeti v občutenja svojih učencev s podobnimi težavami: “Premagati tremo ni mačji kašelj. Obstaja pa točka preloma, ko se po številnih nastopih uspeš sprostiti.”

V pomoč mladim glasbenikom je tako podpora glasbenih učiteljev kakor staršev. Slednji so pogosto bolj na trnih pri nastopih svojih otrok kot nastopajoči sami. Vsem torej velja spodbuda k razmisleku, da namen nastopa ni dokazovanje sebi ali izpolnjevanje pričakovanj drugih, pač pa edinstven prikaz sebe skozi glasbo. Je seveda odgovornost, predvsem pa deljenje z drugimi, je dajanje svoje resnice, kakršna je v tistem trenutku, je darovanje, ki je znak ljubezni in vir veselja.

---