Kosovel, že spet

Kako je mogoče, da je v tako kratkem življenju dognal, premislil in napisal tako veliko, ogromno?! Vprašanje o skrivnostnem Srečku Kosovelu spet odmeva ob izdaji doslej neobjavljenih zapisov iz njegove zapuščine, ki jih je zbral in pri novomeški Gogi izdal Miklavž Komelj.

Srečko Kosovel (1904-1926) je dočakal komaj 22 let, a na prekratki poti je šel skozi impresionizem, ekspresionizem, avantgarde, bil je tankočuten, bojevit in divji, ogromno je napisal in veliko tudi uničil. Opus še zmeraj spoznavamo, v njegove labirinte korakajo nove in nove generacije ... Kosovela nam zdaj osvetljuje še sorodno eruditski in plodovit pesnik, prevajalec in umetnostni zgodovinar dr. Miklavž Komelj.

Objaviti vse ali ne?

A ne pričakujmo, da nam bo zaupal poslednjo resnico - nasprotno, med petletnim sistematičnim delom s Kosovelovo izmuzljivo zapuščino je Komelj spoznal, da je proces objavljanja “v nekem smislu vedno nedokončan in nedokončljiv”, pojasnjuje v spremni besedi h knjigama Vsem naj bom neznan, pomenljivo naslovljenima s pesnikovimi besedami. “Bolj ko odkrivamo Kosovela, bolj nam v resnici postaja neznan, manj si lahko domišljamo, da imamo oporne točke, s katerimi bi ga lahko kamorkoli uvrstili, ga zajeli v kakršnekoli mreže; bolj ko se poglobimo v njegove zapise, bolj je izpodbita vsaka vnaprejšnja predstava o njem.”

Komelj, ki je izdajo že predstavil tudi na Primorskem, najprej kajpada v pesnikovi rodni hiši, v Kosovelovi sobi v Sežani, je v prvi knjigi zbral poezijo, prozo in dramatiko, v drugi pa esejistične fragmente, aforizme, zapise o literarni teoriji, gradivo za diplomsko nalogo o Alojzu Gradniku, osnutke pisem, nove transkripcije že objavljenih pesmi ... O dilemah, povezanih s posmrtnim objavljanjem literarnih zapuščin, je Komelj premišljeval že v spremni besedi k Zbranim pesmim Jureta Detele, lani v prav tako dveh zajetnih knjigah objavljenih pri Beletrini. Medtem ko nekateri vpijejo, da je treba objaviti prav vse, kar je kak klasik napisal, celo na hitro popisane prtičke, razglednice z lepimi pozdravi in podobne drobnarije, se drugi hudujejo in tovrstno početje primerjajo z nespoštljivo skrunitvijo groba. Komelj pravi, da je bil Kosovel samozavesten umetnik, očitno se je zavedal moči svoje besede in slutil njen odmev, ki zlepa ne pojenja.

Nekateri sestavljalci knjig z njegovo zapuščino marsičesa niso objavili - bodisi so prezrli bodisi so presodili, da ni vredno natisa, tudi urednik zbranega dela Anton Ocvirk. Komelj pa ni hotel presojati - tovrstna drža, pravi, je bralce v preteklosti že oropala za marsikateri sicer dragocen fragment ali pa kar dokončano pesem, zlasti več otroških. Sam je objavil vse, kar je našel v Narodni in univerzitetni knjižnici, celo besede, ki jih je pisec prečrtal - natisnjene so takisto prečrtane. Tovrstno čtivo tu in tam deluje kaotično - in kaos je ena temeljnih Kosovelovih besed.

“Mi životarimo, sicer pa ...”

Pri Kosovelu je osnutek praviloma ostal osnutek, ni se razrasel v kaj večjega, še opozarja Komelj in obžaluje, da se prejšnjim urednikom nekatere krajše pesmi niso zdele vredne objave - “reizem” štirivrstičnice Pa na kašči, na primer, učinkuje, “kot bi verzi nastali v šestdesetih letih”.

Tu so še modre misli: “Treba je malo, samo malo srca, da si človek. A tega ljudje nimajo.” Ali: “Pogum dela človeka lepega, moč vztrajnega, prepričanje mirnega.” Ali pa: “Ti si, si bil in boš. In če tvoje delo ne bo priznano, nič ne de. Ti si bil, ti si živel. Ako si živel to, kar si čutil, si že izpolnil nalogo življenja.” Samo še eden, vreden natisa na frajerski majici: “Mi životarimo, sicer pa smo optimisti.” (Vejice smo postavili mi, pesniku se je mudilo naprej.)

---