Godrnjanje prepovedano

Nekaj dni imamo, podarjenih na odprti radodarni dlani, brez obveznosti, brez predavanj, pisanj, treningov, šole, odrov, kamer. Časovno razkošje. Kam bi šli? Kam bi šli, kam bi šli, kam bi šli, da ni predaleč in ne preblizu? Da ni prometa, zadušljivih turističnih gneč in tudi ne popolne osame. Da je vsega, po naših merilih, ravno prav. In da se - obvezno - dobro je.

Boris pogleda v strop in posveti mu Teslova žarnica: obstaja drobno ribiško mestece, brez prometa, dve do tri ure vožnje proč, levo od Kopra. Takoj vklopim risrč na netu. Aaaaa, lepooo! Buking me zasuje z veliko možnosti, ki se jih študiozno lotim in jih razkosam na tanke rezine, z mikroskopom. Da ni kje slučajno catch 22. Preberem vsa mnenja. Ocene. Pregledam vse fotografije, od spodaj, od zgoraj, s strani, od zadaj. Lokacijo. Mikro lokacijo. Kvadrature sob. Balkone, kopalnice, garaže, recepcije. Vse, vse, vse. Da ja ne bo presenečenj. Izberem sobo z balkonom v manjšem stoletnem hotelu na koncu edine glavne ulice ob robu morja. Hotel z zgodovino. Potrdim rezervacijo za štiri dni: ravno prav, da ni premalo in ne preveč. Spakiramo: Boris za dva dni, Aleks za tri, jaz za 27 dni počitnic. Za vsak slučaj ... Naša KokAkola gre v koprski mačji hotel mama.

Prispemo. Vreme: nič dolgočasnega, zima z burjo, maja. Ampak okej, na vreme nimamo vpliva, ne bomo godrnjali. Godrnjanje je prepovedano. Ker: bodimo hvaležni, zelo hvaležni, da imamo čas, drug drugega in možnost, da kam odidemo, kadar lahko in kadar se nam ljubi. Naše stanje: dobra volja je najbolja, to si piši za uho.

Godrnjanje, pa ne le na potovanjih, že v kali uniči vsa veselja. Zato se mu vedno ognem z velikim in širokim ovinkom.

Hotel ima še vedno štiri mežikajoče zvezdice. Dobro se drži. Umili so mu lase, naredili piling sten in ga večinoma preoblekli v nova oblačila. Le tepih je bil nekoč eden tistih “ta dragih” z milijon vozli in s še več vzorci, danes pa utrujen leži in čaka na nove stopinje gostov. Kdo ve, kdo vse se je na njem sprehajal. Sprejmejo nas ravno prav prijazno, vzamejo ključ od avtomobila, ki ga bodo odpeljali na počivanje v svoj avtomobilski hotel malce izven mesteca, ker - smo v mestu brez prometa. Razen ko promet je ... Ampak na to zdaj nimamo vpliva. In ne bomo godrnjali.

Pokažejo nam pot po ozkem hodniku do dvigala za tri osebe, en kovček in pol ter psička na baterije. Dvigalo, podobno utrujeno kot tepih, nas zmore z glasbeno spremljavo čudnih zvokov mehanizma dvigniti do drugega nadstropja. Malček sopiha, a prisopiha. Soba je identična fotografiji na bukingu. Okej, majcena razlika je: tam je uporabljen širokokotni objektiv, tu, na licu mesta, pa stopimo v navaden, za tretjino manjši realizem. In ne bomo godrnjali. Lepo je. Imamo ne en, ampak celo dva balkona. Okej, nista balkona, sta dve veliki okni v svet s 15 centimetrskim podaljškom za stopala, na kamniti ograji pa živijo žičke z napisom: ne naslanjajte se, v žičkah je elektrika. Okej, ne marajo golobov in drugih letečih gostov. Nič hudega. Ne bomo godrnjali. Super je. Res je super.

Godrnjanje, pa ne le na potovanjih, že v kali uniči vsa veselja. Zato se mu vedno ognem z velikim in širokim ovinkom. Kako že gre tisti rek? Sprejmi tisto, kar ne moreš spremeniti, spremeni tisto, kar lahko. In nauči se ločiti eno od drugega. Brez godrnjanja. Bo šlo?

In najpomembnejše, poleg Kekčeve dobre volje: ljudje v recepciji imajo ne štiri, ampak deset zvezdic. Ko sem jih prosila za nasvet, so mi jih ponudili pet. Ljudje v mestecu, povsod, v restavracijah, picerijah, trafikah, lekarnah, trgovinah in na barkah - enako. Prijazni, gostoljubni, odprti, vse, vse, vse, a ravno prav, da ni preveč. Vse je za neskončno zvezdic. Pa kaj potem, če dežuje in piha in je mraz. Pa kaj potem. Pa kaj potem, če je balkon, ki ga ni. In je elektrika na njem. Pa kaj potem, če sta tepih in dvigalo utrujena. Pa kaj potem, če kakšen avto pripelje mimo v mestecu brez prometa. Ljudje so izvrstni. Noči so mirne, dnevi žuborijo.

Godrnjanje, pa ne le na potovanjih, že v kali uniči vsa veselja. Zato se mu vedno ognem z velikim in širokim ovinkom. Kako že gre tisti rek? Sprejmi tisto, kar ne moreš spremeniti, spremeni tisto, kar lahko. In nauči se ločiti eno od drugega. Brez godrnjanja. Bo šlo?

Hvala, Chioggia. Pa še kdaj.


Najbolj brano