Detektivske in družinske skrivnosti

Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa, nova koprodukcijska uprizoritev SNG Nova Gorica in Gledališča Koper, bo zaključila gledališko sezono na Primorskem.

Prizor z vaje za predstavo Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa Foto: PeterUhan
Prizor z vaje za predstavo Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa Foto: PeterUhan

Slavni roman za odrasle in mladino Marka Haddona v adaptaciji priznanega angleškega dramatika Simona Stephensa je doživel jeseni prvo slovensko uprizoritev v SNG Maribor, nocoj pa bodo igralci novogoriškega in koprskega gledališča pod vodstvom režiserke Renate Vidič izvedli primorsko premiero.

Družinska drama

Režiserka je v intervjuju za gledališki list povedala, da je z veseljem sprejela angažma, čeprav je prišel nepričakovano in zelo na hitro. Kaj jo je ob prvem branju najbolj vznemirilo? “Pretresla me je zgodba, družinska drama in v njej predvsem medsebojni odnosi, ki se mi zdijo bolj pomembni kot to, da ima Christopher aspergerjev sindrom. To je samo ena izmed okoliščin, ki je avtorju romana nudila priložnost za drugačno, sveže ubesedenje opazovanja ljudi, dogajanja in sveta sploh. Naša predstava bo govorila predvsem o tem, kako laž, ki jo porodi občutek nemoči, spremeni življenje.”

Vlogo visoko inteligentnega odraščajočega fanta, tako rekoč matematičnega genija z avtistično motnjo, imenovano aspergerjev sindrom, je oblikoval Žiga Udir, njegova starša sta Gorazd Jakomini in Anja Drnovšek, vlogo učiteljice Siobhan, ki Christopherja spodbudi, da začne pisati detektivko, pa bo odigrala Helena Peršuh. Ob njih bodo vsak po več vlog in glasov interpretirali tudi Medea Novak, Rok Matek, Luka Cimprič in Jure Kopušar ter tako skupaj ustvarili kompleksno sliko sveta, v katerem Christopher z velikim pogumom ne rešuje le vprašanja, kdo je umoril psa, ampak odstira zamolčane družinske skrivnosti.

Zahtevne igralske kreacije

“Pri tej uprizoritvi je delo z igralci ključnega pomena,” je poudarila režiserka. “Sekvence so zelo kratke, sploh v prvem delu se povezujejo skoraj kot filmska montaža. Fragmentarna struktura zahteva posebno igralsko koncentracijo, poleg tega so igralci ves čas na odru. To je tekst za velike igralce in ponosna sem, da delam z njimi!”

Velik izziv pri oblikovanju predstave je bila tudi določitev vizualnih smernic. V ekipi sodelavcev so kostumograf Andrej Vrhovnik, oblikovalka maske Tina Prpar, scenograf Milan Percan, oblikovalec luči Samo Oblokar, prvič sodelujejo tudi študentje novogoriške Akademije umetnosti, ki bodo oblikovali video. “Njihova vloga je zasledovanje Christopherjevega materialnega in notranjega sveta. Močno je zastopana njegova fascinacija nad matematiko in vesoljem. Tudi pri režijski postavitvi in napotkih gibanja sem izhajala iz matematičnih zapisov, ravnih linij, geometrije, simetrije ... Skratka, postavljamo zelo natančno urejen svet,” je še dodala Renate Vidič.

Izpostaviti velja še avtorja glasbe, priznanega novogoriškega glasbenega ustvarjalca Mirka Vuksanovića, ki je v treh desetletjih z glasbo opremil že več kot sto gledaliških predstav.

Prvič sodeluje kot asistentka lektorja Srečka Fišerja tudi študentka slovenistike na ljubljanski Filozofski fakulteti Anja Pišot (nekdanja članica Amaterskega mladinskega odra SNG Nova Gorica), ki je za gledališki list napisala esej o primerjavi romana z adaptacijo in izhodiščih tokratne gledališke uprizoritve. Objavljamo odlomek iz prispevka.

Tri različna dela, tri različne perspektive - en Christopher

Glavna literarna in dramska oseba, Christopher Boone, se že od ranega otroštva spopada z različnimi vedenjskimi težavami, zato hodi v posebno šolo. Pozna vse države na svetu in vsa glavna mesta ter vsa praštevila do 7507. Ne prepoznava razpoloženja in čustev ljudi okoli sebe, ne razume humorja in metafor, ne mara rumene in rjave barve, na njegovem krožniku se različna hrana ne sme dotikati druga druge, rad pa ima matematiko, fiziko, vesolje, pse in računalnike. Roman je v celoti napisan skozi oči glavne osebe; pisatelj Christopherja nikoli ne opiše, zato smo bralci postavljeni v situacijo, da sami gledamo resničnost skozi njegove oči. Po izidu so Skrivnostni primer mnogi knjigotržci promovirali kot priročnik o avtizmu, vendar je roman vse prej kot to. Mark Haddon je v nekem intervjuju dejal, da ni želel napisati priročnika o avtizmu, ampak knjigo o drugačnosti. V romanu tudi nikjer ni eksplicitno zapisano, da ima Christopher aspergerjev sindrom ali kakršnokoli obliko avtizma, bralci lahko samo preko njegovega obnašanja, načina govora in nekaterih specifičnih lastnosti sklepamo o tem.

Ko beremo roman, imamo občutek, da v rokah držimo Christopherjevo knjigo, ki jo je napisal za domačo nalogo. V Stephensovi dramatizaciji je pripovedna perspektiva drugačna. Dramatik je v intervjuju za revijo Journal of Adapting in Film & Performance povedal, da mu je pri pisanju delalo največ težav vprašanje, kako naj prikaže Christopherjev notranji svet, njegove misli ter domišlji-jo, kar vse je v romanu predstavljeno z besedami samega protagonista, kot jih je zapisal v svoji knjigi. Tak način pripovedi deluje v romanu, v igri pa ne, saj se razmišljanje navzven malo ali nič ne vidi, gledališče pa nujno potrebuje “akcijo”. Odločil se je, da vendarle potrebuje tudi pripovedovalca, a je tu naletel na težavo - Christopher nikoli ne bi bral oziroma govoril veliki skupini ljudi, ki jih ne pozna. Poleg njega sta njegovo knjigo prebrala le še dva, njegov oče Ed ter učiteljica Siobhan. Na koncu se je odločil za Siobhan in okoli nje zgradil celotno igro.

Zgodbo nam torej posreduje učiteljica Siobhan. Le-ta pri pouku učencem predlaga, da bi se učili, kako napisati zgodbo. Do tega trenutka Christopherja že malce spoznamo in od njega sploh ne pričakujemo, da je sposoben napisati kratko zgodbo, kaj šele roman, saj se ne zna postaviti v kožo nekoga drugega in ne zna gledati na svet z gledišča druge osebe. Christopher se odloči, da bo napisal detektivko, ker rad bere detektivske romane. Napisal jo bo iz svoje perspektive, torej bo sam postal detektiv. Še posebno je navdušen nad Sherlockom Holmesom, saj tudi sam - prav tako kot Sherlock - razmišlja logično in v svetu opazi ogromno očitnih stvari, ki jih drugi ljudje zlahka spregledajo.

Simon Stephens je Siobhan dal kar tri različne vloge - nastopa kot bralka Christopherjeve knjige, kot Christopher in kot samostojna oseba, učitelji-ca Siobhan. Skozi igro nenehno menjava te tri vloge. Tudi dogodki so v dramatizaciji precej pomešani, dogajanje si ne sledi kronološko, temveč skače iz enega časa v drugega: iz sedanjosti v preteklost, iz resničnosti v Christopherjevo domišljijo. Problem pri razumevanju oziroma spremljanju rdeče niti dogajanja lahko nastane tudi zaradi vračanja v različne preteklosti: Christoph-erjeve misli se včasih vrnejo v čas pred dvema letoma in pol, pred maminim odhodom, včasih pa samo za dan ali dva nazaj. Kaos nastane tudi v njegovi glavi: v nekaterih prizorih spremljamo Christopherjevo mišljenje, ki časovno sploh ni zamejeno, temveč gre za naključne misli, v drugih pa se spomni točno določenega trenutka v svojem življenju in ga poveže s trenutnim dogajanjem. Bralec oziroma gledalec rabi kar nekaj časa, da vse dogodke logično poveže, ko pa se to zgodi, vzročno-posledična razmerja postanejo popolnoma jasna ... Ali pač ne? V prvem delu dramatizacije se zdi, da nam zgodbo bere Siobhan, takoj na začetku drugega dela pa se perspektiva spet spremeni. Siobhan Christopherju pove, da ji je ravnateljica (gospa Gascoyne) naročila, da morajo ob koncu šolskega leta pripraviti predstavo, in mu predlaga, da bi uprizorili kar zgodbo, ki jo je napisal on. Christopher se s tem ne strinja, vendar v nadaljevanju ugotovimo, da je vse skupaj, kar se odvija pred našimi očmi, prav uprizoritev Christopherjeve knjige.

Perspektiva naše uprizoritve je nekoliko drugačna. Igre v igri v njej ni, pred nami se v celoti odvija Christopherjeva zgodba, ki nam jo iz domačega fotelja bere Siobhan. Tudi ona izgubi eno od svojih vlog, in sicer nastopa kot bralka Christopherjeve knjige in učiteljica, kot Christopher pa se ne pojavi v nobenem prizoru. Kot za gledalce je tudi zanjo knjiga nekaj povsem novega. Med branjem pa nas Christopher, njegov oče Ed, mama Judy, gospa in gospod Shears ter mnogi drugi liki popeljejo v Christopherjev svet, v dejanske situacije, ki jih je zapisal v svoji knjigi.


Najbolj brano