Čas za gledališče

Začnimo lepo po slovensko, s kozarcem, in si nalijmo čistega vina: zakaj bi še kdo hodil v gledališče? Danes, ko imamo na voljo toliko sodobnejših oblik preživljanja prostega časa, možnosti neobremenjene zabave ali kulturnega udejstvovanja? Še huje, zakaj bi se kdo z gledališčem sploh še ukvarjal?

Delo je v primerjavi s kakšno drugo vejo umetnosti stroškovno neučinkovito, doseg občinstva omejen, pot čez meje umetniškemu delu še dodatno ovirajo jezikovne prepreke.

To so za nekoga, ki se vse življenje ukvarja z gledališčem, na videz bogokletna vprašanja; ampak vsem ljudem, ki se ukvarjajo s kulturo, bi moralo biti izhodišče nenehno preizpraševanje odnosa med njihovim pogledom na ustvarjanje in svet, ki jih obkroža, ter odnosom okolice do ustvarjalcev in njihovega dela. Zato so ta vprašanja več kot na mestu.

Gledališču bi se res moralo slabo pisati. A se mu ne. Gledališče vsem preprekam, zagatam in domnevni zastarelosti navkljub premore poseben čar.

Kaj nam gledališče lahko ponudi, česar ne bi mogli lažje in udobneje dobiti drugje? Igralce lahko vidimo v filmih ali kvizih, dramatične zgodbe lahko sprem-ljamo na televiziji ali pri spletnih ponudnikih vsebin, ki so se v zad-njih letih izmojstrili v podajanju natanko tistega, kar gledalci v udobnem zavetju svojih foteljev od njih pričakujejo, bogate kostumografije in scenografije pa so ob proračunskih rezih v kulturi tako ali tako bolj kot ne stvar preteklosti. Poleg tega se gledališče raznim pobudam navkljub besno upira digitalizaciji in vsesplošni modernizaciji in z izjemo redkih predstav ostaja v bolj ali manj enakih okvirih vse od izuma dvofaznega električnega toka, ki je v dvorane pripeljal nekoliko varnejšo scensko razsvetljavo. Vsa sodobnost gledališkega izraza pa ostaja zgolj v načinu izmenjave informacij med igralci in gledalci.

Gledališču bi se res moralo slabo pisati. A se mu ne. Gledališče vsem preprekam, zagatam in domnevni zastarelosti navkljub premore poseben čar. Obisk gledališča ostaja obred, za katerega si je treba vzeti čas. To se sicer v današnjem hitro vrtečem se svetu sliši kot paradoks, a je vendarle nekaj na tem. Gledalec si mora vzeti čas za prihod v gledališče, čas za nakup vstopnice, čas za klepet z znanci, čas za predstavo, čas za odmor, čas za pijačo, čas za premislek, čas za sanje o predstavi in čas za kritiko. Ne nujno v tem zaporedju.

Gledališče od gledalca zahteva, da mu posveti čas. Čas je edina dragocenost, ki jo imamo vedno pri roki, a le redko na voljo. In ravno zato, ker je čas postal v današnjem času taka redkost, je gledališče zaradi svojih časovnih zahtev postalo luksuzna dejav-nost. Česar se ustvarjalci v gledališču močno zavedamo. Zato se tudi trudimo, da bi poklonjeni čas obdali z zgodbami, s človeškimi izkušnjami, napakami, smehom, krivicami in čustvi, ki gledalcem dovolijo začutiti, da so hitenju navkljub še vedno ljudje - tako kot tisti, katerih usode spremljajo na odrskih deskah.

Poklonite gledališču čas, mi pa obljubimo, da vam ga obogatenega vrnemo.

---