Fašizem je eden najuspešnejših muzikalov

Plošče skupine Laibach ne zaznamuje le vstajenje skladb iz muzikala Moje pesmi, moje sanje, marveč tudi vnovično sodelovanje z duom Silence. “Silence ima tisto, česar Laibach nimamo, Laibach pa ima nekaj, česar nima nihče drug,” pravijo v bendu Laibach.

 Foto: Sašo Podgoršek
Foto: Sašo Podgoršek

LJUBLJANA > Naš sogovornik, pevec dua Silence Boris Benko, se je s tovarišem, pianistom Primožem Hladnikom, podpisal pod vse aranžmaje. Jutri pa bosta nastopila tudi na odru Cankarjevega doma.

Kako je nastajala plošča? Na prvi posluh se zdi, da bi lahko na naslovnici pisalo Silence v sodelovanju z Laibach …

“Če je najin doprinos slišen, je zato, ker se pri svojem delu že od nekdaj obnašava strogo neprofesionalno - vsak projekt jemljeva zelo osebno. Plošča je nastajala v intervalih. Najprej sva predelala nekaj komadov iz muzikala in nekaj korejskih skladb za nastop v Pjongjangu. Kasneje sva predelala še nekaj komadov iz muzikala, ki so bili najprej predstavljeni v živo, na turneji. Šele nato se je začelo delo na studijskih posnetkih. V proces se je na koncu vključil še Iztok Turk, ki je posnel bobne in je zaslužen za končno zvočno podobo albuma. Vesela sva, da sva dobila priložnost za delo z Iztokom, saj je imel z Videosexom izjemen vpliv na najino delo. Projekt še zmeraj ni povsem zaključen. Ravnokar nastajata dve verziji severnokorejske arije, ki ju bo Morten Traavik, organizator gostovanja v Severni Koreji, predstavil ob izidu angleškega prevoda knjige Traitor's Guide to North Korea.”

Boris Benko

pevec

“Nisem si predstavljal, da bo moja nasmejanost v videospotu videti tako strašljiva. Sem poosebljenje izraza 'blaženost nevednosti'.”

Laibach pravijo, da jih je film Moje pesmi, moje sanje v otroštvu zelo zaznamoval. Kakšen je bil oziroma je vaš odnos?

“V otroštvu se mi je film zdel precej strašljiv. Že od nekdaj sem rahlo nezaupljiv do ljudi, ki se pogovarjajo v obliki glasbenih duetov. Sva pa izjemno uživala med delom na albumu. Skladbe iz muzikala so vrhunsko glasbeno delo in izjemno hvaležen material za adaptacije - zlasti, če delaš za skupino, kot je Laibach.”

Kateri del zgodbe, ki se dogaja v času Anschlussa, se vam zdi najaktualnejši?

“Vzporednic je veliko. Že nekaj časa smo priča precej očitnemu 'sequelu' tridesetih. Dejstvo, da je muzikal po šestdesetih letih še zmeraj politično aktualen, nam kaže 'svežino' in 'modrost' trenutne politične ponudbe. Lahko bi rekli, da je fašizem eden od najuspešnejših muzikalov. Zlepa ne zmanjka publike, ki rada maršira v ritmu in posluša nove izvedbe starih nacionalističnih uspešnic.”

Kako bi opisali odnos med Laibach in Silence - se iz občasnega ljubimkanja spreminja v nekaj globljega, dolgotrajnejšega?

“Raje ne bom gradil na prispodobi 'ljubimcev', saj sva za usluge plačana. Sodelovanje je za naju v prvi vrsti izjemen privilegij. Po njihovi zaslugi sem v najinem malem, kletnem studiu pel Danielu Millerju, se prelevil v plešočega jagra in poosebljenje strahov staršev s predšolskimi otroki ter nastopal v Severni Koreji. Dvomim, da lahko najdeš bolj vznemirljivega delodajalca.”

Kaj vas najbolj povezuje?

“Najbolj smo se ujeli tam, kjer je najpomembnejše: pri trivialijah, obstranskih zadevah. Imamo podoben okus pri režiserjih, muzičarjih, humorju, viskijih ...”

Vaša vloga, Boris, je posebej poudarjena v videospotu za pesem The Lonely Goatherd. Ste se tako zabavali, kot je moč razbrati iz videospota?

“Sem. Priznati moram, da na snemanju nisem zaznal aluzij, ki jih moj lik vzbuja v videu. Nisem si predstavljal, da bo moja nasmejanost videti tako strašljiva. Sem poosebljenje izraza 'blaženost nevednosti' in potrditev teze, da je neumnost najzanesljivejša pot do sreče.”


Najbolj brano