“Moja duša piše samo v slovenskem jeziku”

My soul is in Trieste. Moja duša je v Trstu, je zapisal James Joyce v pismu ženi Nori iz leta 1909. S temi besedami se začenja zbirka zgodb Tržaške prikazni izpod peresa Dušana Jelinčiča, ki je pravkar izšla v slovenskem izvirniku pri Založbi tržaškega tiska. Po uspehu italijanske različice z naslovom I fantasmi di Trieste se je avtor z založniško hišo odločil, da zgodbam povrne originalno obliko v maternem jeziku, jih predela in ponudi v branje tudi svojim slovenskim zvestim bralcem.

TRST > “Ko se rodi nova knjiga, je za nas praznik,” je v petek popoldne na prvi uradni predstavitvi zbirke v Tržaškem knjižnem središču poudarila glavna urednica Založbe tržaškega tiska Martina Kafol. “Še toliko bolj, ko knjiga govori o našem mestu. Tudi Tržačani smo v njej dobili zanimivosti, ki jih od svojega mesta nismo pričakovali.”

Glavni junak vseh zgodb je torej Trst, pisateljevo mesto burje, “ki čisti zrak in prevetri srce, mesto morja, mesto moje slovenske duše”, kot je sam zapisal na hrbtni strani žepne knjige izredno udobnega mehkega formata, ki vabi k branju ob krajšem ali daljšem odmerku prostega časa.

Slovenska duša je nedvomno eden izmed elementov, ki Jelinčiča najbolj navdihuje, čeprav je veliko njegovih knjig bilo izdanih v italijanščini: “Ko me je urednik tržaškega dnevnika Il Piccolo leta 2006 prosil, naj napišem roman v italijanščini, sem se počutil negotovo. Pisal sem v slovenščini in nato začel prevajati stavke, a kmalu sem ugotovil, da je prevajalsko delo nekaj izredno zahtevnega. Tržaške prikazni so nastale v slovenščini, predelal sem jih v italijanščini in izdal, nato pa na novo prenaredil v slovenščini. Še vedno pa velja, da moja duša piše samo v slovenskem jeziku.”

Zakaj je umrl de Henriquez in koga srečuje Tojo

Za vsako novelo ne stoji samo jezikovno vprašanje, ampak poglobljeno raziskovalno delo, ki je na dan prineslo le redkim poznane tržaške zgodbe. Jelinčič jih je nastavil kar 59, nato pa jih izdal le devet, saj je že med predelavo prve posvetil veliko časa raziskovanju. Bralec lahko tako spremlja zadnjih šest ur življenja Diega de Henriqueza, znanega tržaškega zbiratelja in raziskovalca, ki je umrl 2. maja 1974 v požaru. Vzroke njegove smrti niso nikoli pojasnili. Avtor, za katerega ima figura de Henriqueza poseben pomen, je poskusil poiskati razloge še nerazčiščene smrti.

Ali se še kdo spominja tekme za preživetje? Ob branju Tržaških prikazni lahko izvemo, kako so se leta 1944 nogometaši Triestine na igrišču pomerili z nacisti. Nekoč je bilo mesto norcev pa je naslov novele, ki prepleta ljubezen z revolucionarnim preobratom psihiatrije in tako imenovanim zakonom Basaglia, ki je ime mesta Trst popeljal v svet.

Med junaki devetih zgodb je tudi Tojo, katerega mučijo skolioza, artritis, bolečine v kolenih, predvsem pa odvečna teža, zaradi katere mu je zdravnik predpisal dnevni sprehod navkreber po Škališanti ali Ulici Commerciale do Opčin, nazaj pa s tramvajem. Nekega dne so nekdanji kolegi povabili Toja na ogled podzemnega prepleta tunelov in razstave v Kleine Berlin, kjer je na fotografijah ob strani nacističnega voditelja Odila Globočnika opazil izpiti obraz očeta, ki je bil umorjen v Rižarni, na drugi pa obraz dvajsetletnega fanta v črni uniformi: tega še danes Tojo srečuje prav na tramvaju.

Zgodbe za poznavalce in nepoznavalce Trsta

Zgodbe se prepletajo v mestno okolje, zlahka se jih prebira, saj so dodelane v modernem in privlačnem slogu. Primerne so tistim, ki Trst že poznajo, pa tudi vsem, ki ga še niso obiskali. V vsaki noveli je prisoten slovenski element, jezik pa je vezan na primorske korenine avtorja, kar pripomore k še globljemu doživljanju opisanih dogodkov.

Prikupno žepno knjigo sta uredili Martina Kafol in Alina Carli. Novele so opremljene z ilustracijami Elisabette Damiani. Naslednja predstavitev bo v Ljubljani v sredo, 8. maja, v prostorih Društva slovenskih pisateljev.

---