Po ponedeljku ne bo več opravičil

Ko so dobili njena vabila, so se spet začeli pogovarjati o njeni moči. Pravzaprav so znova ocenjevali, kako se lahko odzovejo. Da bodo morali povabilo sprejeti in se sestanka udeležiti, je bilo razumljivo, saj bi imela morebitna zavrnitev neprijetne posledice.

Ostalo je le vprašanje, kako nastopiti: ali uporabiti diplomatsko preizkušene in umirjene izraze iskanja rešitev ali govoriti glasneje, pač prilagojeno razpoloženjem domačih javnosti. Odgovor se je skrival v posamičnih ocenah, ali ima nemška kanclerka Angela Merkel, ki je skupaj s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom sopodpisnica vabila na pogovor, še dovolj političnega prostora in podpore za urejanje sporov na zahodnem Balkanu. Prav od tega bo odvisen tudi rezultat ponedeljkovega sestanka v Berlinu.

Razumljivo je, da se Merklovi mudi. Ocena, da zaradi novih evropskih volitev in razmeroma kratkega drugega dela njenega mandata, bi bila preuranjena. Prav tako bi bila prehitra oznaka, da želi prevzeti naloge, ki spadajo v delokrog visoke predstavnice EU Federice Mogherini in komisarja Johannesa Hahna.

Osrednji del ponedeljkovega pogovora bo zastoj v pogovorih o normalizaciji odnosov Srbije in Kosova. Merklova in Macron sta se odločila, da je za pogajanja potrebno postaviti časovne meje. 19. aprila 2013, skoraj natanko pred šestimi leti, sta v Bruslju predsednika vlad Ivica Dačić in Hashim Thaci parafirala sporazum o odnosih Srbije in Kosova. Dogovorila sta se, da se državi ne bosta ovirali pri pogajanjih in članstvu v EU. Dačić je takrat povedal, da je ta dokument tudi odgovor na vprašanje, ali je Kosovo še vedno del Srbije, Thaci pa, da je to osnova za normalizacijo odnosov. Res je, da aprila 2013 cilj dialoga še ni bil povsem določen, a je bilo docela nedvoumno, da gre za poskus dogovora o popolni ureditvi odnosov Beograda in Prištine. Tudi vse možne rešitve so bile že preigrane. Vključno s tisto, ki jo zaradi odziva javnosti občasno predstavijo kot novo: o delitvi Kosova, svojevrstni kompenzaciji ozemelj in novih etničnih mejah. O občinah na severu Kosova z večinskim srbskim prebivalstvom, ki bi prešle v sestavo Srbije, in delih južne Srbije z večinskim albanskim prebivalstvom, ki bi postali del Kosova. Nazadnje so predlog dogovora in delitve aktualizirali lani, imel je celo podporo ZDA ter malce bolj zakrito prikimavanje Mogherinijeve in Hahna, vendar tudi takojšnjo nemško zavrnitev. Johanna Diemel je sicer namestnica direktorja münchenskega društva za jugovzhodno Evropo, toda njeno mnenje radi slišijo tudi izven glavnega mesta Bavarske. Avgusta lani je zavrgla morebitni koncept zamenjave ozemelj med Srbijo in Kosovom. Ocenila je, da bi bil nevaren v občutljivem trenutku pred referendumom o imenu države v Makedoniji ter zapletenimi razmerami v Bosni in Hercegovini in v prostoru, ki se še ni odrekel idejam o veliki Albaniji. Merklova je samo ponovila, da je teritorialna integriteta balkanskih držav nedotakljiva. Tudi ameriška politika je kasneje postala previdnejša glede morebitnih novih meja na Balkanu.

V parafiranem sporazumu iz aprila 2013 so ostala vsaj tri nerešena vprašanja. In vsa bodo v ponedeljek ponovno odprta. Gre za pravico članstva Kosova v mednarodnih organizacijah in OZN, za oblikovanje skupnosti srbskih občin na Kosovu, ki bi dobila široka upravna pooblastila ter svojo vlado in oblikovanje kosovskih oboroženih sil. Dodana bodo še vprašanja energetskega koncerna Trepča, pomembnega energetskega kompleksa Gazivode ter seveda taks, ki jih je za srbsko blago uvedla Priština.

Toda vse to je znano in tu novosti ali spremenjenih razlogov za sklic berlinskega sestanka skorajda ni. Razen odločitve Merklove in Macrona, da je potrebno določiti časovni okvir razrešitve spornih vprašanj in popolne normalizacije odnosov med Srbijo in Kosovim.

Zato je bilo prav tako kot vabilo zanimivo pogledati spisek povabljenih državnikov regije. Med njimi je vsaj eden, Edi Rama, albanski premier, ki govori o nuji hitrega dogovora Beograda in Prištine, pa tudi o tem, da se mudi zato, ker obstajajo v primeru nezmožnosti dogovora drugačne rešitve.

Dolgoletni nemški minister v vladah kanclerja Helmuta Kohla in kasnejši visoki predstavnik v Bosni in Hercegovini, Christian Schwarz-Schilling, je imel januarja letos pogovor s predsednikom Ramo. Kasneje, ko je sporočal vsebino povedanega, je najprej poudaril, da se je vse zgodilo leta 2019 in ne kot bi kdo, ob slišanem, utegnil pomisliti, leta 1990. Rama mu je pojasnjeval zamisel morebitne združitve Albanije in Kosova, saj da se boji, da bi lahko proces popolne normalizacije odnosov Beograda in Prištine trajal predolgo ali celo ne bi bil nikoli zaključen. Da je prav zato združitev Kosova in Albanije možnost, ki bi lahko postala vabljiva tudi za makedonske državljane albanske narodnosti, ki bi želeli živeti v skupni državi. Rama je že pred tem zamisel o združitvi tudi politično operacionaliziral. Da bi morali državi imeti skupnega predsednika države, skupno zunanjo politiko, enoten izobraževalen sistem in sistem carin. To je alternativa, pravi Rama, če evropska perspektiva držav zahodnega Balkana ne bo vidna in tudi časovno določena.

Eden redkih uspehov evropske politike v regiji je bil sporazum Makedonije in Grčije o imenu Severna Makedonija. Zmagoslavju predsednika makedonske vlade Zoranu Zaeva so sledile predsedniške volitve, njihov drugi krog bo, kar ni nepomembno, v nedeljo po berlinskem sestanku. V prvem krogu je z minimalno prednostjo, merjeno v desetinkah odstotka, zmagal kandidat vladajoče socialdemokratske stranke Stevo Pendarovski. Izbranka stranke pobeglega in sedaj v Budimpešti živečega bivšega premiera Nikole Gruevskega, Gordana Siljanovska Davkova, je napovedala, da bo v primeru zmage dosledno zavračala ime Severna Makedonija in relativizirala uspeh Zaeva. Ključ drugega kroga makedonskih volitev predsednika države je v pomembni meri v rokah albanskih volilcev, saj lahko Pendarovskega podprejo ali pa se volitev ne udeležijo in mu s tem preprečijo zmago ter potisnejo Severno Makedonijo v novi zastoj. In novo oddaljevanje od članstva v EU. Zamegljeno perspektivo članstva, kot bi rekel Rama, ko omenja tudi drugačne rešitve.

Berlinski sestanek, povabljen je tudi predsednik slovenske vlade Marjan Šarec, je res namenjen predvsem določitvi časovnega okvira popolne normalizacije odnosov Beograda in Prištine, pa vendar v isti meri tudi politični prizemljitvi razmislekov o možnih drugačnih rešitvah in spremembah meja med državami zahodnega Balkana.

Angela Merkel je izbrala pravi čas za sklic srečanja.


Najbolj brano