Nedokončana zgodba
Komentarji
24. 04. 2019, 05.50
, posodobljeno: 29. 05. 2019, 20.10
Ko so junija pred dvema letoma na občinskem prazniku po vseh polemikah posthumno podelili naziv častni občan Maksu Fabianiju, najvišje priznanje komenske občine, je bilo jasno, da to ni zgodba s koncem, ne veselim in ne žalostnim.
Večina nasprotnikov ni preprosto zamahnila z roko, ampak je bila še naprej razočarana, da je vidni predstavnik fašistične stranke častni občan kraške občine, pa čeprav so večkrat slišali argument, da je v tistem času pač to tako bilo. Senca je senca in pika. Nekateri bolj spravljivi so pustili ob strani floskule iz polpretekle zgodovine in rekli, da častni občan preprosto ne sme biti oseba, ki razdvaja. Po grenkokisli zmagi so si najbrž oddahnili podporniki, ki so neprestano poudarjali Fabianijevo svetovljansko usmerjenost in dober vaški kolektivni spomin na njegovo županovanje. Mnogi med njimi so se morali vendarle strinjati, da bi predlagatelji lahko predvideli polemike, ki so, sicer povsem nasprotno od njihovega prvotnega namena, nesporno škodile Fabianijevemu dobremu imenu.
Pot do širšega družbenega konsenza je sicer nepredvidljiva in dolga, gotovo pa do njega ne vodi prepričevanje že prepričanih.
Zgodba se bo jutri nadaljevala, ko bodo komenski svetniki odločali o tem, da Maksu Fabianiju naziv častnega občana odvzamejo. Rezultat glasovanja je, vsaj z današnje perspektive, predvidljiv, tako kot je bil predvidljiv pred dvema letoma. Pričakovano je, da bodo svetniki po burni razpravi potrdil sklep, s čimer ni nič narobe. Sprejemanje in zavračanje sklepov, ki jih dobijo v obravnavo, je ne nazadnje osnovna naloga občinskega sveta.
Težava je, če pri bolj občutljivih temah ne obstaja širši družbeni konsenz, kaj je prav in kaj ne. Prav tega bi morali doseči, prva stran preden je dala predlog pred dvema letoma, druga stran pa zdaj, ko daje predlog za odvzem naziva. Pot do širšega družbenega konsenza je sicer nepredvidljiva in dolga, gotovo pa do njega ne vodi prepričevanje že prepričanih, ampak se je treba z drugače mislečimi pogovarjati, izmenjevati mnenja in poglede.
To pa ni glavna naloga občinskega sveta. Jutri jih zato čaka nehvaležno glasovanje, saj noben izid ne bo pomiril strasti. Tako kot pred dvema letoma dviganje rok ni razblinilo sence dvoma, ki je padla na takratnega kandidata, tudi morebiten odvzem častnega naziva ne bo odpravil prepričanja, da si ga nesporno zasluži.