Preko ustaljenih form in norm

Strokovna komisija za nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije za leto 2018 je podelila kar dve nagradi umetnikoma, ki sta trdna stebra v zgodovini Slovenskega stalnega gledališča. Igralsko nagrado ZDUS Marija Vera za življenjsko delo je prejel dolgoletni član umetniškega ansambla Vladimir Jurc, nagrado ZDUS Polde Bibič za življenjsko delo pa je prejela kostumografka Marija Vidau, ki je začela ustvarjati v SSG leta 1966.

Z obema je kot igralec sodeloval sedanji umetniški vodja SSG Danijel Malalan, ki je ob podelitvi nagrad napisal nekaj misli za našo prilogo.

Delo. Življenje. Življenje. Delo. Delamo zato, da živimo ali živimo zato, da delamo? To je dilema. Je delo smisel življenja? Za mnoge je. Zato ga opravljajo vestno, zavzeto, z veseljem. Mnogi so se za ta ali oni poklic odločili, ker jim je tako narekovalo srce, so v to verjeli in so ga opravljali ter ga še opravljajo, ker to čutijo kot poslanstvo, zavezo. Vsako delo je častno in velikokrat je lahko zadoščenje in nagrada že to, da je bilo to delo dobro opravljeno in odlično izpeljano. Zato bi si vsak izmed nas za svoje delo zaslužil nagrado, takšno ali drugačno. So pa le nekateri, izbranci, tisti, ki s svojo predanostjo, profesionalnostjo, predvsem pa talentom, vizijo, darom in čarom umetniškega ustvarjanja, uspejo prekoračiti ustaljene forme in norme, premakniti mejnike in postaviti nova merila. Takšna sta gotovo tudi naša letošnja lavreata, prejemnika priznanj Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo, kostumografka Marija Vidau in igralec, režiser, pedagog Vladimir Jurc.

Igralsko ustvarjanje v predstavah od antične do sodobne dramske literature je ime Vladimirja Jurca ustoličilo pri slovenskem gledališkem občinstvu in strokovni kritiki. V več kot štiridesetih letih ustvarjanja je sodeloval z mnogimi pomembnimi slovenskimi in tujimi režiserji in s svojo strastjo do igre, predanostjo, iskanjem vedno novih poti in izrazov pri oblikovanju vlog ter s skrajno profesionalnim odnosom do dela potrdil, da je eden najprepoznavnejših in najmarkantnejših igralcev slovenskega gledališkega prostora. (iz utemeljitve nagrade)

Kot vila, ki Pepelki pričara obleko

Marija, Marija Vidau. Moje prvo srečanje z njo je bilo kajpak v šivalnici, kjer me je vedno očaralo vse, kar se je tam dogajalo, kot v pravljici. Bila je kot vila, ki Pepelki pričara obleko. Krojenje na veliki kvadratni mizi, preizkus kostuma, vonj novega blaga. Še kot slušatelj gledališke šole SSG sem bil čisto iz sebe, ko so mi ukrojili obleko z blagom vojaškega vzorca, ravno zame, statista. In potem prave vloge in kostumi. Kostum za Matička v Kranjskih komedijantih in svilena srajca za Andreja v Treh sestrah. In še mnogo drugih. In seveda Marijino ritualno vprašanje: “Kku se šlišeš u tjej uableke?” “Marija, dobro, hvala, sej še nisem gluh.” In smeh. Saj veste, kako mi Primorci: “Če sm pokonci, se šlišem slabo, ku se usjedem dol, stojim dobro.” A ga ni bilo Marijinega kostuma, v katerem se ne bi počutil odlično, saj je kostume oblikovala in s pomočjo šivilj realizirala tako, da so igralcu pomagali pri kreiranju vloge. In tudi to je, ob inovativnosti, tisti dar, tisti presežek, ki ga premorejo redki. In med temi je Marija, na katero me veže tudi anekdota: včasih mi je bilo na večernih vajah dolgčas, pa sem stikal po garderobi, po lasuljarni in sem zagledal lasuljo na stiroporni glavi, jo našminkal, spodaj zapičil obešalnik, nanj še prvo haljo, ki je visela na zidu in vse skupaj obesil v dvigalo. Marija je bila velikokrat prva, ki je prišla v teater. Čaka na dvigalo, čigar vrata se končno odprejo in zagleda to visečo prikazen. Na halji pa MV, začetnici njenega imena, kar sem prejšnji večer nehote spregledal. Ojoj, kakšen vik in krik. In groza. In strah. Marija, oprosti.

Profesor, ki kaj ušpiči

Marsikaj pa je ušpičil tudi Vladimir Jurc. Kot takrat, ko bi moral ravno pri Kranjskih komedijantih na oder z venčkom, ki je bil vedno pripravljen na istem mestu, pa mi ga je na eni izmed predstav obesil tako visoko, da sem moral na oder priplesati s prvim rekvizitom, ki mi je prišel v roke. In zvonec, ki mu je odstranil kladivo, na katerega sem hotel suvereno pozvoniti, a zaman. Vladimir Jurc, moj profesor na AGRFT, Akademiji za gledališče v Ljubljani, še prej pa mentor v gledališki šoli SSG, kjer sem se navzel vsega tega čara gledališča in nenazadnje kolega igralec, s katerim sva in še deliva oder v takšnih in drugačnih okoliščinah ter priložnostih.

Znanje in izkušnje je Marija Vidau dosledno umeščala v jezik svojega okolja: tržaškega, slovenskega, jugoslovanskega in italijanskega. (...) Vsaka kreacija Marije Vidau je upoštevala gledališko tradicijo in jo v kroju, prelivanju barvnih odtenkov in izbiri tkanin presegala, da se je v njenem kostumu igralec udobno levil v lik. V njenih več kot tristo petdesetih kostumografijah se odraža fantastična in minljiva svojevrstnost gledališkega kostuma, tako pomembnega dela vsake gledališke predstave. (iz utemeljitve nagrade)

Marija Vidau in Vladimir Jurc, prejemnika mnogih priznanj in nagrad ter nazadnje ZDUS-ovih priznanj za življenjsko delo, sta dokaz, da sta sledila temu, kar jima je narekovalo srce ter s tem preko svojega dela in vrhunskega ustvarjanja plemenitila sebe in vse tiste, ki so in še spremljajo njuno umetniško pot. Delo, ki je obenem njuno življenje. Življenje. Delo. Nagrajeno delo. Življenje. Vredno ga je živeti. Obema iskrene čestitke.

---