Kaj pomeni, da so glagoli prehodni ali neprehodni?

Oton Župančič se je v epigramu “Taka je” ponorčeval iz osla, a mislil je človeka, ki v bojazni, da bo padel, ne stopi še drugič na led: “Osel gre le enkrat na led. - Baš to je oslovstvo! Modrec ve: danes sem pal, jutri bom plesal po njem.” Ta oslov strah pred zdrsom na ledu govori tudi o strahu pred napakami v jeziku.

 Foto: Maksimiljana Ipavec
Foto: Maksimiljana Ipavec

Tudi v jeziku se najde previdnež, dvomljivec in bojazljivec, ki noče dvakrat na led in vrže puško v koruzo. Ko mu spodrsne v prvo, se ustraši poskusiti drugič in tretjič. Tako, kot se potí in muči tekač, če želi sodelovati v prvenstvu in priti med najhitrejše. Jezik je namreč - tako kot trenerska orodja - človekov “sluga pokorni” in zvesto izpolni, kar kdo zahteva od njega. Je podredljiv in gnetljiv, samo potruditi se mora za to, kdor ga uporablja in hoče varno zapluti po njem.

Kdo bi vedel, zakaj je pri nas tako, kot ni pri drugih narodih, večjih in manjših od nas, le bolj samozavestnih: Slovenci se svojega bogatega in sposobnega jezika prevečkrat bojimo. Nenehno nas trapi bojazen, da ga ne znamo. V njem ne iščemo odlik, ampak napake in širimo sodbo, da je težak, z obiljem pravil, ki jih ne znamo na pamet, popustljiva šola pa jih ne vceplja pod kožo.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na: joze.hocevar@primorske.si

Vendar ni dobro, če se predamo brezupu ob prvem spodrsu. Vsakomur je mati narava podarila sposobnost za izražanje svojega mnenja, občutja, željá in svobodne volje. Dala mu je čut za jezik, ki že tisoče let raste iz samega sebe, po svojih notranjih poteh, po katerih so bila kasneje posneta današnja slovnična pravila. Če ne poznamo teh današnjih pravil, je dovolj, če se zanesemo na svoj čut za jezik. Tako kot se humorist zanese na naravno merilo za uspeh svoje šale - če se dvorana veselo krohoče in lula od smeha, si sme reči: Gate in hlačke so mokre, vesela šala je uspela! Seveda: da prideš do uspeha, je treba še drugič in večkrat na led, da končno zaplešeš po njem.

Tega se dobro zaveda Minka (nima priimka) iz Ljubljane, ki v pismu najprej potoži o slabem jeziku v današnjih uradnih zapisnikih, na koncu pa vpraša, ali ji njen jezikovni čut pravilno svetuje, ko mora ločiti prehodne in neprehodne glagole.

“Spoštovani profesor Hočevar! Vselej, kadar preberem vaš članek o naši lepi materinščini, se prepričujem, da bi vam tudi jaz poslala vprašanje o napakah, ki jih srečujem pri svojem tajniškem delu na odgovornem delovnem mestu v državni upravi. V časih, ko računalnikarji še niso vsake seje od besede do besede posneli na svoje aparate, je bilo delo tajnic bolj pomembno kot danes. Zdaj moramo s slušalkami na glavi samo pretipkavati vse tisto, kar poslanci govorijo na sejah. Vse tako kot slišimo, z vsemi napakami, ki jih ne smemo spreminjati ali popravljati. Rečeno nam je, da moramo vse prepisati kot dokument. Prej sem zapisnik seje sestavljala sproti med sejo ali pa mi ga je predsedujoči po svojih zapiskih narekoval na koncu seje; posnel jih je tudi na diktafon. Potem sem vse to prepisala in shranila v arhivu. Pri tem sem lahko jezik popravila, izboljšala, vnesla ločila in popravila slovnične napake. Kot tajnica sem celo imela 'dodatek', ker sem morala ' skrbeti za lepo slovenščino'. Tako je določal pravilnik o plačah.

Zdaj je drugače. Šef ne vpraša, če je zapisnik napisan v pravilnem jeziku, ampak če je točno prepisan s posnetka, ki je bil narejen na seji. Prej sem smela kaj popraviti, ker sem imela natipkana 'navodila za pravilno slovenščino'. Zdaj se moram ravnati smo po besedi, ki je bila izgovorjena na seji. Tudi če je napačna. Prej sem po svojem znanju, ker sem vedela, o čem govorijo na seji, smela besede 'zavrnitev predsednika' spremeniti v: 'predsednika so zavrnili' - ali pa v: 'predsednik je zavrnil'.

Vem, da mi pri vsem, kar opisujem, ne morate pomagati. Sprašujem pa vas, če sem pravilno popravila izraz 'zavrnitev predsednika'. Nekoč so me na ekonomski učili o prehodnosti in neprehodnosti glagolov. Profesorica slovenščine nam je rekla, da moramo v zapisnikih zelo paziti na prehodne in neprehodne glagole. Takrat je nisem dobro razumela, zdaj vem, kaj je s tem mislila. Lepo vas prosim za odgovor, če sem imela prav, ko sem po svojem čutu za pravilen jezik popravila izraz 'zavrnitev predsednika'. Sem vaša bralka iz Ljubljane. Zapišite, da sem Minka. Zahvaljujem se vam za odgovor.”

Res je, spoštovana bralka Minka, glede slabega jezika v dobesednih posnetkih sej ne moreva kaj spremeniti, ker pravijo, da je tak jezik za dokument, ki ga ne smemo spreminjati. Res pa je, da so taki “dokumenti” postali kotišče slovničnih napak, ki prehajajo v uradniški knjižni jezik. Moram pa vas pohvaliti, da imate izostren čut za pravilen jezik. Opazili ste, da ima zveza “zavrnitev predsednika” dva pomena: 1. predsednik je zavrnil in 2. predsednika so zavrnili.

Večina glagolov namreč označuje dejanje, ki je usmerjeno iz glagola navzven. Če rečemo, da je komisija pripravila predlog, je dejanje povedka “je pripravila” usmerjeno k besedi “predlog”. Takemu glagolu pravimo, da je prehodni, ker njegovo dejanje prehaja z glagola navzven na predmet. Ob prehodnih glagolih imamo tudi neprehodne, pri katerih se dejanje ne usmerja ven na predmet, temveč ostane v glagolu. Na primer: zdeti se, deževati, snežiti, viseti, spati, grmeti, hiteti, bežati. Takih glagolov je manj in za vaše vprašanje niso pomembni.

Iz istih besednih osnov ali tudi korenov, iz katerih izhajajo prehodni glagoli, so izpeljani tudi samostalniki: glagolniki (na primer iz pripravljati pripravljanje) in običajni samostalniki (na primer priprava, pripravek, pripravljenost itd.). Taki samostalniki povečini ohranijo pomen prehodnosti, ki jo črpajo iz prehodnega glagola. To se zelo nazorno vidi, če namesto “pripravljajo predlog” rečemo “pripravljanje predloga”. V obeh primerih (pri glagolu “pripravljajo” in pri samostalniku “pripravljanje”) je dejanje usmerjeno na predmet “predlog”.

Prav tu je zanka, v katero se je nama ujelo klasično dvoumje, draga Minka. Izraz “zavrnitev predsednika” lahko pomeni “predsednikova zavrnitev (predloga)” ali pa “zavrnili so predsednika (njegov predlog)”. Torej ste v teh besedah pravilno začutili dva pomena in navedli oba pravilna. (Vendar morava dodati pojasnilo, da oblike “zavrnitev predsednika” v pomenu “predsednikova zavrnitev” naša slovnica ne dovoljuje. A o tem morda v kateri prihodnji Minuti.)

Zgledov takih nerodnih spodrsljajev je na tone v časopisnem, radijskem in televizijskem, predvsem pa na blogovskem, facebookovskem, youtubovskem in sploh klepetalskem omrežju. Naštejva jih nekaj:

• Obramba Cerarja (se brani sam ali ga branijo prijatelji?)

• Nagovor premiera (nagovarja premier druge ali drugi njega?)

• Blokiranje nasprotne stranke (blokira stranka ali drugi njo?)

• Pomoč brezdomcev (pomagajo brezdomci nam, ne mi njim?)

• Zavajanje direktorja (zavaja on ali drugi njega?)

• Obtožba sindikata (nas obtožuje sindikat, ne mi njega?)

• Obisk hrvaškega soseda (pride on ošabno k nam ali naš ponižnež k njemu?)

• Rušenje oblasti na ulici (huda zmeda: ulična oblast ruši ali na ulici rušimo oblast?)

• Zlorabljanje Michaela Jacksona (je zlorabljal pevec druge ali drugi njega?)

Pustiva bralcem te jezikovne uganke. Da vsi spoznamo: Brez napora, muke in trpljenja ni uspeha v življenju. Tudi v jeziku ne. Brez muje se še čevelj ne obuje.


Najbolj brano