“Kamen mi je topel in mehek”

Naslov razstave, ki je na ogled v koprski palači Gravisi Buttorai in jo je tam, na Ulici OF, kjer ima sedež italijanska skupnost, mogoče obiskati še do 19. aprila, je preprost: Scultura / Skulptura. Okleščen naslov je plod dolgih let in desetletij klesanja.

KOPER > “Delam z rokami, ne s strojem,” med sprehodom skozi razstavo, pri kateri so moči združili Skupnost Italijanov Koper Santorio Santorio, galerija Insula in Atelier Svojc, pove Vojc Sodnikar Ponis. Na ogled je postavil dela, ustvarjena v zadnjem desetletju. Oko uzre in roka otipa različne materiale: tu so marmor iz Carrare, lipiški kamen, apnenec, peščenjak, medenina, bazalt, vosek, leseni podstavki ... Večje skulpture pa so se skrivale v kamnolomu v Kornariji pri Marušićih na hrvaški strani Istre, dokler jih ni izluščila vešča roka.

“Težja je naloga, bolj me zanima”

Vojc Sodnikar Ponis se je leta 1959 rodil v Ljubljani in kiparstvo študiral v Parizu, polovico življenja, od leta 1989, pa živi v Kopru. “Uradno!” poudari. “Že prej sem bil veliko tu: odraščal sem v Piranu, kjer je mama delala na komunali, nono sem imel v Umagu, teto in strica v Trstu ... Še najmanj sem bil v Ljubljani, ki je nikoli nisem imel za dom. Tam smo rekli, da nam je najbolj všeč tabla za Koper. V Ljubljani sem bil forešt, tu sem bil forešt ...”

Istra ga je sčasoma sprejela, on pa Istro. “Tu sem spoznal kamen,” prikima. “Prej sem delal čisto druge stvari, tu pa sem se popolnoma posvetil kamnu. To mi je najljubši material. Večini je kamen trd in hladen, meni pa je topel in mehek.”

Izziva ga obdelava, iz kamna lušči obliko, brusi, polira, tanjša ... Skulpture domisli doma v Kopru, kjer manjše tudi ustvari, medtem ko večje - na razstavi so na ogled zunaj, na robu vrta kavarne Circolo - kleše pred prijateljevo hišo v istrski vasi Puče. “Pri sestri v Parecagu pa je nastala že skoraj forma viva,” se nasmehne.

Največji izziv je bazalt, temna magmatska kamnina, tako trda, da skoraj ni orodja, ki bi ji bilo kos. “Zdaj se ukvarjam z granitom, ki je tudi zelo trd. Težja je naloga, bolj me zanima. Običajnih istrskih kamnin skoraj ne obdelujem več, so premehke, delo je preveč enostavno,” pravi. In brž doda: “Ampak vsak kamen je lep.”

Visok davek, nizka prodaja

Na razstavišče prihajajo obiskovalci, gledajo skulpture, jih občudujejo. “Če bi bilo tudi kaj odkupa, bi bilo še boljše,” zamrmra avtor. A ve, da ljudje nimajo ne prostora ne denarja - za skulpturo je treba odšteti 4000 in več evrov. “Zveni veliko, a država vzame skoraj polovico, avtorji smo pri nas strašno obdavčeni. Če bi bili davki razumnejši, bi bila tudi dela cenejša in bi več prodali. Pri kiparstvu je veliko stroškov že z materialom. Na naši krovni organizaciji, Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov, so izračunali, da ima avtor, ki skulpturo proda za 1000 evrov, samo od 270 do 280 evrov zaslužka. Ostalo gre državi in za stroške. V Italiji, Nemčiji, Franciji so dela do 5000 evrov neobdavčena, pa tudi pri višjih zneskih je davek zmeren. A tudi če prodam v tujino, moram razliko plačati naši državi.”

Višji davki pa prispevajo k samo še slabši prodaji in škodijo vsem. In tako se še naprej vrtimo v začaranem krogu ...

---