Knjižni jezik je nastal iz govorjenega narečja

Prešeren je skoraj že pred 200 leti v Sonetnem vencu prepirljivi domovini zaželel: “Da bi nebesa milost nam skazale! Otajat Krajna našega sinove, njih in Slovencev vseh okrog rodove, z domač'mi pésmam' Orfeja poslale! Da bi nam srca vnel za čast dežele, med nami potolažil razprtije in spet zedinil rod Slovenšč'ne cele! Da b' od sladkote njega poezije potihnil ves prepir, bile vesele viharjev jeznih mrzle domačije!”

 Foto: Jaka Jeraša
Foto: Jaka Jeraša

Kakor da je že takrat, leta 1834, ko je izdal Sonetni venec, Prešeren slutil, da nas bo še dolgo tepla in delila trdoglava strast, da se za vsako stvar prepiramo, tudi za neumnost. Bi kdo vedel, kaj je vzrok tako globoke sprtosti? Morda polzavedna želja po popolni neodvisnosti. Kakor koli že. A nekaj nas - kljub zlobnemu prerekanju, prepiranju in zmerjanju - vendarle združuje, povezuje in zbližuje. To je naš jezik. Tako pogovorni kot knjižni in narečni. Ta je naš naravni združevalec, zanesljiv povezovalec, ki ga vsi priznamo s tem, da ga uporabljamo. Vsi: stari, mladi, zaposleni in brezposelni, verni in brezverci, bogatini, revni, levi, desni in sredinci, vsi pogumni, vsi pohlevni. Tako na levem kot na desnem koncu prepirljivega omizja - in omizij zajedljivih strankarskih zahojencev.

Tako je danes, a enako je bilo v naši polpretekli in pretekli ali daljni zgodovini. Uporabljali so ga naši poganski predniki pred tisoč leti in katoliški misijonarji, ki so nas pokristjanjevali in nam ustvarili Brižinske spomenike, v katerih je naš jezik prvikrat zapisan. Uporabljali so ga Trubar in njegovi protestanti v 16. stoletju, pred skoraj 470 leti, ki so nam podarili knjižni jezik. A takoj za njimi tudi njihovi nasprotniki, pravoverni katoliki škofa Hrena, ki so prevzeli protestantski knjižni jezik in ga ohranjali vse do razsvetljenstva z učenjakom Zoisom, pesnikom Vodnikom ter dramatikom in zgodovinarjem Linhartom.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na: joze.hocevar@primorske.si

Tudi Prešeren je imel v mislih najpoprej naš jezik, ko je vzkliknil, da nam bi narava (po Prešernovo: nebesa) porodila pesnika (Orfeja) z domačimi, slovenskimi pesmimi, ki nas bi umirile, poenotile in povezale. Iz polpretekle zgodovine, brez katere nas danes sploh ne bi bilo, bi morda kazalo bolj na tiho omeniti tudi to, da so naši partizani in domobranci govorili, peli in prisegali v slovenščini, oboji v svojem maternem jeziku. Ne domobranec morebiti v nemščini in partizan v ruščini ali srbohrvaščini. A tega raje ne obujajmo v spomin, da še o jeziku ne zanetimo prerekanja, prepira in špetira.

Naš knjižni jezik si zasluži izredno spoštovanje, če pomislimo, s kakšnimi napori smo si ga izborili in ga ubranili skozi burno zgodovino. In ga uspešno ohranjamo še danes, ko ga moramo nenehno prilagajati živi govorici in zahtevam vedno bolj kipečega življenja. Vendar pri tem prilagajanju ne smemo kar na vrat na nos hiteti. To zahtevo bomo doumeli ob predlogu, ki ga je poslala bralka Karmen iz Ljubljane: “Spoštovani profesor, že vnaprej vem, da vas bo presenetilo moje vprašanje za vašo Minuto, zato se vam, preden ga zapišem, predstavim, da mi boste verjeli. Danes je namreč prvi april, ko se vsak, ki ima smisel za potegavščine, rad kaj zlaže, kar med politiki ni nobena redkost. Sem vaša redna bralka Karmen. To lahko zapišete o meni, brez priimka.

Pred časom ste zapisali, da narodni knjižni jezik običajno nastane iz narečja, ki ga govorijo ljudje v središču dežele, kjer narod živi. Navedli ste knjižno francoščino, ki temelji na govorih pariške kotline, knjižno italijanščino, ki sloni na govorih na področju Toskane, in sodobno knjižno ruščino, ki je zrasla iz govorov Moskve in njenega širokega okolja. Dodali ste še knjižno slovenščino, kot jo je Trubar zapisal na osnovi dolenjskega narečja, ki ga je tudi sam govoril. In moje vprašanje, do kakšnega sem prišla ob tej vaši ugotovitvi?

Vprašujem vas, ali ne bi danes našega knjižnega jezika posodobili tako, da bi začeli pisati na osnovi današnjega slovenskega središčnega narečja, ki ga govorimo v Ljubljani in okolici, v upravnem in najvplivnejšem centru naše države. Potem se nam ne bi bilo potrebno jeziti tako, kot se je nedavno neki bralec (njegovo ime sem pozabila) v časopisu Delo. Protestiral je proti temu, ker naši poslanci v parlamentu govorijo kar v ljubljanščini ali v kakem podeželskem narečju. Kaj mislite o tem? Ker sem že vnaprej vedela, da vas bo moje vprašanje presenetilo, saj iz vaših člankov sklepam, da zagovarjate naš klasični knjižni jezik, bom zelo vesela, če mi boste sploh resno odgovorili. Tudi moje vprašanje je namreč resno, ne prvoaprilsko, čeprav je danes, ko to pišem, prvi april. Lepo vas pozdravljam.”

Predlog, ki ga zagovarja bralka Karmen, bi bilo težko podpreti in ga utemeljiti, ker je naš knjižni jezik zasnovan na širši podlagi, kot jo ima katera koli mestna govorica, naj bo ljubljanska, mariborska, novogoriška ali kaka druga. Zasnovan je namreč ne samo na Trubarjevi dolenjščini, ampak tudi na govorih dežel Kranjske (z gorenjščino in dolenjščino), Koroške in Štajerske, po katerih je napisal slovnico Jernej Kopitar (izšla 1808-1809).

Vsako narečje zase (ali tudi več sosednjih narečij skupaj) je trdna, usklajena in enovita slovnična celota, ki živi in jo govorijo v zaokroženi pokrajini. Zato je (bilo) na njem mogoče zasnovati poenoten, notranje usklajen knjižni jezik. Teh lastnosti nima govorica večjih mest, naj bo še tako vsiljiva, glasna, slišna, pogosto uporabljana in prevladujoča v pogovornem jeziku. Mestni govor je sestavljen iz številnih govorov, ki jih prinesejo s seboj z vseh strani priseljeni prebivalci, iščoči zaposlitev, delo ali samo kruh za lačen trebuh.

Njihov jezik ni ne to ne ono: nekaj iz domačega narečja, nekaj iz novega mestnega okolja, nekaj od priseljencev iz drugih narečij, nekaj od balkanskih bratrancev, ki tudi govorijo vsak v svoji materinščini. Ko se vse to zlije v mestno govorico, ljubljanščino, ne dobimo ne gorenjščine, ne dolenjščine, ne hrvaščine, ne srbščine, ampak mešanico vsega tega in še česa vmes.

Zato dandanašnja mestna ali velemestna govorica ne ponuja takih dobrih temeljev za rojstvo knjižnega jezika, kot jih ima in jih ponuja ljudsko narečje. Po usklajenem ljudskem govoru je lahko nastal knjižni jezik po načelu “piši tako, kot govoriš” (srbsko: piši kao što govoriš). To je storil Trubar za knjižno slovenščino na osnovi dolenjščine in isto je storil Vuk Stefanović Karadžić za moderno knjižno srbščino na osnovi štokavščine (narečje).

Knjižna slovenščina je bila zapisana v času, ko so naši predniki še jasno in v celoti izgovarjali vsak nepoudarjen samoglasnik. Ker so govorili “drugega”, so tudi zapisali drugega, in ker so rekli “mavrica”, so enako tudi zapisali: mavrica. In ker so govorili ljubljanščina, je bila ta beseda tako tudi zapisana. Toda že dobrih sto let kasneje so nepoudarjeni samoglasniki začeli izgubljati nekdanjo moč in so počasi tudi izginjali. Namesto “lepega” smo rekli “lepga” in besedo “drugega” smo skrčili v “drugga, druhga, druzga, drudzga”. Slovenščina v knjigi bi propadla, če bi take (zlasti mestne) izgovore prenesli vanjo in bi namesto “to sem rekel tebi” zapisali “tu sm reku tjeb”.

Če opustimo svoj dognani zgodovinski knjižni jezik ali ga popolnoma zanemarimo, se nam bo zgodilo, da bo naš narod odtaval skozi čas (z besedami Otona Župančiča) brez namena, brez pomena, brez spomina, brez imena.


Najbolj brano