Tako malo je treba

Mednarodno srečanje v Sloveniji. Veliko predsednikov. Veliko dela. Veliko živžava. Tiskovna konferenca na prostem. 140 lačnih kamer in fotoaparatov v pričakovanju prihoda predsednikov na prizorišče. Vodim, prva v koloni, desno korak za mano slovenski predsednik, gostitelj, za nama več drugih predsednikov. Vse kamere in fotoaparati nepremično uperjeni v vse nas. In v tem prizoru naenkrat ...

Naenkrat mi na tla, tik pred stopnicami na oder, pade droben uhan, ki se je naveličal mojega ušesa. Ne reagiram, ker - ob meni slovenski predsednik in za nama tuji predsedniki. Nemogoče, da bi se sklonila in ga pobrala. Delam se, kot da se nič ni zgodilo. V resnici se v prizmi celotnega dogodka tudi res nič ni zgodilo.

Do tu je zgodba povprečna. Gotovo se je kaj podobnega zgodilo še kakšni drugi šefinji državnega protokola. A od tu naprej se zgodi drobna, na videz nepomembna gesta, ki razgali človeka do nagega. Slovenski predsednik se obrne k meni: “Čakajte, nekaj vam je padlo na tla.” Jaz hitro: “Ja, vem, predsednik, pustite, uhan je, ni pomembno, bom že potem, zdaj snemajo in to od blizu, takoj moramo na oder.” Nič ni odgovoril. Samo naredil je. Pred 140 očesi zvedavih kamer in pred 300 novinarji in novinarkami se je, tik pod odrom, ustavil, sklonil, pobral uhan s tal in mi ga brez besed izročil v roko. “Hvala,” sem presenečeno dejala. Vse to se je zgodilo v nekaj sekundah. “Kaj dela predsednik? Zakaj se sklanja? Kaj je na tleh?” je gotovo komu brnelo v mislih. Od daleč se ni natančno videlo, kaj počne. Pa tudi če bi se. To tega predsednika prav nič ni brigalo niti zanimalo. Ni ga zanimalo, kako bo izgledalo in izgledal, če se nenadoma skloni in malce zaustavi njegove goste pred odrom. Želel je pobrati moj uhan in pika. Mirno. Brez drame. In brez nobenega drugega prikritega namena.

Življenje nam kdaj zagode. Ni treba zlivati škafov jeze in vzvišenega ogorčenja na človeka, ki stori napako, jo prizna in se opraviči.

Uradni obisk na tujem. Vojaške časti. Igrajo himne. Čakam na slovensko. Mirno stojim v delegaciji in poslušam. Godba igra, predsednika stojita mirno, jaz si mislim: “To je verjetno njihova himna.” Iztok Mirošič, ki stoji ob meni, se pripogne k mojemu ušesu in šepne: “Ej, Ksenija, igrajo slovaško himno, ne slovenske.” Ostanem nepremično v delegaciji s češpljevim cmokom v grlu. Po vojaških časteh pristopim h kolegu, tujemu šefu protokola, in ga seznanim, da na vojaških časteh žal ni bila zaigrana slovenska himna. Prebledel je. Šel je v svojo pisarno po note in mi jih pokazal. Naslov je bil “himna slovenske republike” (kar se v njihovem jeziku reče tudi slovaški), a note niso bile prave. Kolega je še enkrat prebledel. Videla sem, kako zelo mu je bilo žal. Meni je bilo žal zanj.

Življenje nam kdaj zagode. Ni treba zlivati škafov jeze in vzvišenega ogorčenja na človeka, ki stori napako, jo prizna in se opraviči. Slovenski predsednik, ki mi je pred časom pobral uhan s tal, ni želel, da pišemo protestno noto. “Ste mu povedali, kolegu?” me je resno vprašal. “Sem. Pokazal mi je naslov not himne, ki je bil zavajajoč. In se opravičil.” “V redu. Pustimo.” Mirno. Brez drame. Z razumevanjem. O tem nisva več govorila. Pa čeprav je bila to viharna novica v vseh medijih.

Ta isti obisk, dan kasneje. Odhod v drugo mesto, srečanje z lokalnimi oblastmi. Prihod v sejno sobo. Slovenski predsednik, ki mi je pred časom pobral uhan s tal, korak za mano. Na mizi zastavica gostitelja in zastavica Slovaške. Predsednik jo takoj opazi, prime zastavico, jo odstrani z mize, mi jo brez besed preda in se usede za mizo na njemu namenjen stol. Mirno. Brez drame. Slovaško zastavico sem predala kolegu in mu povedala, da to žal ni slovenska zastava, ampak - slovaška. Prebledel je. Spet. In se sesedel na stol pred sejno sobo. Mislim, da mu je šlo na jok. Smilil se mi je. Nisem mu solila pameti. Nisem mu težila. Na neki način sem ga skušala celo potolažiti. Mirno. Brez drame. Z mislijo, naj prvi vrže kamen, kdor je brez greha. Videla sem, da se zelo zaveda teže napak. Verjamem, da je pri vseh naslednjih obiskih stokrat pregledal in preposlušal himne gostujočih predsednikov in prečekiral vse zastave.

Ta isti slovenski predsednik, ki mi je pred časom pobral uhan s tal, se je vsakič po zaključku dogodkov, ko je bilo konec uradnega dela, brez besed in čisto neopazno premaknil z moje desne na mojo levo. Ker - džentelmen ima žensko vedno na desni. Tudi to mirno. Naravno. Brez drame. Brez poudarkov. Brez ploskanja publike. Še ena mala nepomembnost, ki res ni bila nujna. Je pa bila tiho in skromno zgovorna. Vedno je mojim sodelavkam in sodelavcem ponudil roko, ko so ga kje pričakali, in vedno se je od njih poslovil z zahvalo. Nezlagano. Spoštljivo. Včasih jih je vprašal, kako so njihovi starši, otroci. Po vseh večjih projektih nas je zbobnal na kup prav vse, ki smo dogodek pripravljali, od kuharice, vratarja, varnostnika, šoferja, natakarja in protokolaša in se nam vsem skupaj zahvalil. Deset minut, ne več. Kar je vsem pomenilo veliko več od plače, ki smo jo prejemali.

Malo je treba, malo, spoštovani politiki, direktorji, menedžerji, vodje na vseh nivojih. Vsi okrog vas so ljudje. Dajte se do njih, prosim, spoštljivo obnašati. Brez nepotrebne drame. Mirno. A vseeno odločno. Mogoče je, veste. Ne nazadnje so to vaši sodelavci, ki so tam zato, da VAM pomagajo delati. In če se boste do njih primerno in spoštljivo obnašali, bodo delali in pomagali bolje. Tako preprosto to gre.

P.s.: Ne ugibajte, kateri predsednik je bil to, delala sem za mnoge. In to za te zgodbe niti ni bistveno. Bistveno je, da vem, da je mogoče. Ker sem videla in občutila, kako.

---