Vsi smo nomadi, moramo potovati

Olga Tokarczuk, vileniška nagrajenka iz leta 2013 in lanska Bookerjeva nagrajenka ter ena najbolj znanih, cenjenih in prevajanih sodobnih evropskih pisateljic, je na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica govorila sproščeno, vedro in s smislom za humor. Tudi o posebnostih srednje Evrope. Kamor se s svojimi izjemnostmi umešča tudi Nova Gorica kot mesto na meji in stičišču jezikov.

NOVA GORICA > Poljska pisateljica Olga Tokarczuk je lani dobila prestižnega bookerja, najbrž najbolj znano literarno nagrado na svetu, namenjeno najboljšemu prevedenemu delu leta. Njen roman Beguni (Flight v angleškem prevodu) so izbrali med več kot 100 prijavljenimi.

Roman kot ozvezdje

“Od prejetja nagrade se je moje življenje bistveno spremenilo,” je povedala v Novi Gorici. “Žal mi je le, da Begunov, ki so izšli pred desetimi leti, niso prej prevedli v angleščino. Zdaj sem morda že nekoliko stara, da bi začela mednarodno kariero,” je dodala s ščepcem humorja in samoironije.

Olga Tokarczuk

pisateljica

“Če se ustavimo na enem mestu, nas lahko napadejo demoni nacionalizma in šovinizma. Vsi smo nomadi, to je naša civilizacijska dediščina. Potovati, se sporazumevati z nekom, ki nam je tuj, pa je temeljna potreba.”

V Novo Gorico velika literarna imena zaidejo bolj redko. Še dan pred prihodom je bila Olga Tokarczuk v Firencah, danes je že v Amsterdamu. Pisateljico je v mesto pripeljalo Društvo humanistov Goriške, organizator vsakoletnega festivala Mesto knjige. “Ni bilo lahko,” priznava predsednik društva Miha Kosovel. Pomagale so številne ustanove, med njimi poljsko veleposlaništvo. “Ko sem bral njeno literaturo, se mi je zazdelo, da ne piše le o Poljski, da ne piše le o sodobni Evropi, ampak tudi o Novi Gorici. Nova Gorica je pravzaprav zgodba Evrope 20. stoletja.”

Kot je poudarila prevajalka in literarna teoretičarka Jana Unuk, ki je pogovor vodila poznavalsko in v poljščini, je Olga Tokarczuk inovativna pisateljica, ki ustvarja nove pripovedne tehnike. Roman Beguni je tako konstelacijski. “Želela sem napisati roman o gibanju in o človeku, ki potuje,” je pojasnila pisateljica. “A noben uveljavljen način opisa potovanja ni bil ustrezen, ker se danes nihče več ne usede v kočijo in potuje skozi pokrajino. Potovanje sodobnega človeka je kot hitro preklapljanje televizijskih kanalov. Gremo na letališče in kmalu se znajdemo na nekem drugem letališču. Konstelacijski roman temelji na metafori zvezdnatega neba. Ko pogledamo vanj, racionalno vemo, da so svetle pike kaotično razpršene, a naši možgani v tem kaosu iščejo vzorec - konstelacijo. V raztreščenem, fragmentiranem sodobnem svetu se mi zdi ta postopek osmišljanja kaosa zelo uporaben. Fragmentiranost je še posebej pomembna izkušnja srednje Evrope.”

Včasih ji notranji glas govori, naj se preseli na podeželje in tam piše. Včasih se počuti krivo, ko vidi, kako sodobni turizem uničuje okolje. A vendar: “Če se ustavimo na enem mestu, nas lahko napadejo demoni nacionalizma in šovinizma. Vsi smo nomadi, to je naša civilizacijska dediščina. Potovati, se sporazumevati z nekom, ki nam je tuj, pa je temeljna potreba.”

Zgodovina z vprašanji za sedanjost

V slovenščino je prevedenih pet njenih romanov. Med njimi tudi monumentalno delo Jakobove bukve, skoraj tisoč strani dolga literarna pripoved o Jakobu Franku, ki je v 18. stoletju ustvaril religijsko sekto ter iz klasičnega judaizma prestopil v poljski katolicizem. Olga Tokraczuk priznava, da ni ljubiteljica zgodovinskih romanov, a skozi takšno zgodbo se odpirajo pomembna vprašanja sedanjosti. Pripoved o prehajanju iz ene religije v drugo in o emancipaciji skupine ljudi “je zelo srednjeevropska. Spominja nas, da je Evropa neke vrste nenehno pogajanje. Definicija tega, kdo smo kot Evropejci, je v gibanju, v dogovarjanju.”

A čeprav mora biti v toku sodobnega dogajanja, meni Olga Tokarczuk, se literatura ne sme ujeti v pasti dokumentarizma: “To naj počnemo mediji. Književnost mora iskati drugačne poglede na realnost, alternativne resničnosti.”

---