Ceste med željami in možnostmi
Komentarji
27. 03. 2019, 05.50
, posodobljeno: 12. 05. 2019, 18.55
Medtem ko se država nikakor ne more odločiti in se dogovoriti z lokalnimi skupnostmi, kod naj bi tekla hitra cesta, ki bi istrske kraje in dotrajane ceste razbremenila predvsem tranzitnega prometa proti Hrvaški, med iztekom izolske obvoznice in Lucijo nastajajo zasilne rešitve. Krožišče v Luciji je dokončano, v Strunjanu so nekako na sredini del, na Belvederju z deli šele začenjajo.
Sedanji gradbišči na razdalji nekaj kilometrov bosta še nekaj časa jezili voznike in občasno povzročali zastoje. Zlasti ob koncih tedna, ko obmorske kraje, tako slovenske kot bližnje hrvaške, napolnijo dnevni gostje, lastniki vikendov in še kdo.
Denarja za obnovo je vedno premalo, čeprav je jasno, da se s koncem gradnje - tako kot pri hiši - začne druga skrb: vzdrževanje.
Logično je, da gradbeniki v največji meri izvajajo dela na cestah spomladi in jeseni, ko so razmere na terenu najbolj ugodne. In logično je tudi, da vozniki v nobenem letnem času ne bi želeli motenj, ki podaljšujejo čas potovanja. Če odmislimo trenutno gradnjo dveh krožišč na pomembni prometnici, ki nista modni muhi, temveč ju narekujejo potrebe časa, prometnih tokov, večje pretočnosti in varnosti, so obnove cest nuja. Pravzaprav jih je v Sloveniji, razen na avtocestah in hitrih cestah, ki so v pristojnosti Darsa, občutno premalo. Dotrajane ceste, polne lukenj in nevarnih pasti, so, žal, zaščitni znak naše države. Od lokalnih do državnih. Denarja za obnovo je vedno premalo, čeprav je jasno, da se s koncem gradnje - tako kot pri hiši - začne druga skrb: vzdrževanje.
In če se kdo sprašuje, kaj se dogaja na viaduktu Ravbarkomanda in čemu ovire, čeprav ne vidi nobenega delavca, je odgovor preprost. Nihče si ne želi podobne katastrofe, kakršna se je lani zgodila v Genovi, kjer se je zrušil viadukt in terjal več kot 40 žrtev. Zato je nujno nosilne stebre skoraj 50 let starega viadukta Ravbarkomanda temeljito sanirati. Letos bo Dars tudi na Primorskem rušil še nekaj cestninskih postaj, kar bo v času rušenja sicer oviralo prometne tokove, vendar se bo pretočnost nato povečala.
Nemogoče je najti ravnovesje med željami voznikov in nujnimi deli na cestah. Verjetno pa bi bila slaba volja uporabnikov cest nekoliko manjša, če bi pristojni pred začetkom del o tem dosledno obveščali javnost. Zdaj pa vozniki nekega jutra preprosto obtičijo v koloni in sploh ne vedo zakaj.