Po prazniku čas za razmislek

Komentarji 25. 03. 2019, 06.00 , posodobljeno: 09. 05. 2019, 19.51

S planiškim finalom je tradicionalno konec zimske športne sezone. Če bi ta sledila vremenu v naših krajih to zimo, bi bila sklenjena že zdavnaj. Mar ni čudno prek TV ekrana gledati zasnežene kraje in tekmovalce, ki napol zmrzujejo, medtem ko zunaj žvrgolijo ptički in so bunde že v omarah. V takih vremenskih razmerah prirejanje zimskih tekmovanj že meji na čudež, ki ga pri nas na krilih prostovoljcev in navdušenja še zmoremo, v tujini pa bi le odmahnili z roko in tekmovanje preprosto odpovedali. Morda je laže pripraviti skakalnico in in iztek kot pa celo progo v alpskem smučanju, a drži kot pribito, da pri organizaciji tekmovanj sodimo v sam vrh.

Glede na velikost in zmogljivosti imamo tekem na visoki ravni malo in hkrati veliko. Zelo podobno je tudi z rezultati zimske sezone. Z vse ožjim naborom tekmovalcev, ki lahko posegajo v svetovni vrh, je izkoristek več kot vrhunski. Medalji na alpskem in nordijskem svetovnem prvenstvu sta več od realnih pričakovanj. Osvojili so jih z realno dvema adutoma v alpskem smučanju ter morda dvema več v nordijskem smučanju, kjer so se pričakovanja sicer bolj ali manj vrtela okoli Timija Zajca. Morda je kdo med kandidatke za odličja dodal skakalke, na smučarski tekačici pa res malokdo pomislil. Izkoristek je bil znova vrhunski. Takšna je tudi planiška prireditev, ki običajno prinese piko na i sezone s smučarskim praznikom, zaključno zimsko veselico. A danes je že čas za streznitev in razmislek. Skakalci so v zadnjih letih pridobili infrastrukturo, v klubih je precej otrok in za skakalni podmladek se ni bati. Tudi biatlonci imajo sodoben center in mladina obeta, da po Jakovu Faku ne bo rezultatskega mrka.

Tisti, ki delajo z mladino, že opozarjajo, da se z alpskim smučanjem vse bolj ukvarjajo le otroci iz bogatih družin.

Drugače je pri “najdražjih”, alpskih smučarjih. Brez ustreznih smučišč in infrastrukture ne gre, in tisti, ki delajo z mladino, že opozarjajo, da se s tem dragim športom vse bolj ukvarjajo le otroci iz bogatih družin. Slovenska smučišča so tudi daleč od idealne slike. Vse bolj mile zime terjajo razmislek, kje se sploh še splača vlagati, a kaj pomaga razmislek, ko žičničarji denarja nimajo. Brez vložkov so smučišča iz leta v leto manj konkurenčna, manj možnosti je, da bodo na njih trenirali mladi. Nekoč smo imeli pol ducata tekmovalcev, sposobnih boja za vrh, zdaj le dva ali tri. In če se bo trend nadaljeval, bomo kmalu na ravni tretjega sveta.