Se je vizionar morda izpel?

Michel Houellebecq, ena največjih sodobnih svetovnih literarnih zvezd, je z najnovejšim romanom Serotonin ponovno dregnil v nevralgično točko francoske družbe. V uporu francoskih kmetov, ki izgubljajo bitko z neoliberalizmom, so opazne številne vzporednice s francoskim gibanjem rumenih jopičev.

PARIZ > Po predzadnjem romanu Michela HouellebecqaPodreditev, v katerem francoski državljani leta 2022 demokratično izvolijo Muslimansko bratovščino, datum izida pa je nesrečno sovpadel s terorističnim napadom na uredništvo Charlie Hebdo 7. januarja 2015, na naslovnici časnika pa se je še znašel Houellebecq, so morala miniti dolga štiri leta, da je na knjižne police prispel njegov najnovejši roman s houellebecqovskim zavajajočim naslovom Serotonin. V tem delu namreč ni sledu o hormonu sreče, serotoninu. Nasprotno, z antijunakom, ki v sodobnem svetu ne vidi več nikakršnega stimulansa, zgolj počasi drsimo v brezup in smrt.

Spretna založba

Z nekaj spretnimi marketinškimi manevri, s pomočjo katerih so še pred izidom romana v javnost pricurljale manjše informacije o povezavi z gibanjem rumenih jopičev, je založbi Flammarion uspelo vzbuditi precej zanimanja. Na dan izida, 4. januarja, je bilo v Franciji na voljo 320.000 izvodov (64-krat več kot za običajen roman), ki so po samo nekaj dneh pošli, kmalu zatem so spravili v obtok še 50.000 izvodov. Serotonin je sredi januarja izšel še v nemščini, španščini in italijanščini, v angleščini pa bo na voljo septembra.

Glavni junak novega romana je globoko depresiven agronom, ki se pri 46 letih zave, da so njegova najsrečnejša leta že zdavnaj minila, in ne vidi več nobenega smisla vztrajati v zvezi s svojo partnerico ter v delovnem razmerju na ministrstvu za kmetijstvo. Dekle zapusti, ne da bi ji namenil eno besedo, na ministrstvu pa sprejmejo njegovo odpoved. Izdatno preskrbljen z dediščino preminulih staršev se odloči ponovno stopiti v stik z ljudmi, ki so mu v življenju resnično nekaj pomenili.

Najprej obišče svojo prvo ljubezen, za katero ugotovi, da je v še slabšem stanju kot on. Z ljubeznijo svojega življenja pa si ne upa priti v stik, predvsem. ker ugotovi, da je mati samohranilka. Preostane mu le še prijatelj iz študentskih let Aymeric, ki živi na francoskem podeželju in se skuša preživljati z ekološko vzrejo goveda. Toda vse bolj neoliberalno naravnana evropska kmetijska politika potomcu stare francoske plemiške družine ne pusti veliko manevrskega prostora.

Houellebecq agronom

V tem delu je Houellebecq, ki je tudi po izobrazbi agronom, zelo prepričljivo prikazal ozadje, ki je Aymerica privedlo do ekstremnega dejanja. Houellebecq, ki je založbi dostavil roman lani poleti, ko ni bilo še ne duha ne sluha o rumenih jopičih, med katerimi je precej kmetov, v tem delu romana blesti, a žal ne predstavlja niti ene tretjine dogajanja. Preostalo je že neštetokrat prežvečeni houellebecqovski nihilistični dekor, ki se kot najbolj nepotreben izkaže pri precej detajlnem opisovanju deviantnih spolnih praks.

Takoj po izidu Serotonina, ko je gibanje rumenih jopičev doseglo vrhunec, se je Houellebecq umaknil v Normandijo, v zdravilišče, kjer se je namakal z Gérardom Depardieujem in snemal film. Tudi kasneje ni sicer postregel s kakšnim posebnim odzivom. Še pred izidom romana pa je javnost precej razburkal z izjavo, da zagovarja protekcionistično politiko Donalda Trumpa.

---