“Življenje je prelepo, da bi ga zapravili na cesti”

Med 15-letno kariero reševalca na motorju je videl marsikaj. Oskrboval je poškodovane motoriste, se boril za njihova življenja in, žal, tudi nemočno zrl v njihova trupla. Domen Vodopivec iz Hrušice v Brkinih ne hiti več na pomoč na dveh kolesih, ostaja pa motorist po duši. Na vprašanje, kdo je kriv za najhujše nesreče motoristov, odgovarja: “Hitrost!”

PRIMORSKA > “Pred začetkom sezone je najpomembnejše, da se zavedamo, da smo pol leta mirovali. In da potrebujemo čas, da začnemo spet razmišljati po motoristično,” na vprašanje o najpomembnejšem opravilu pred novo motoristično sezono pravi 40-letni zdravstveni reševalec Domen Vodopivec iz Hrušice v Brkinih. 15 let je preživel kot reševalec na motorju in čeprav se je službeno nedavno preselil v prostore dispečerske službe ljubljanskega kliničnega centra, po duši ostaja motorist.

“Po motoristično razmišljamo takrat, ko nenehno mislimo, kaj lahko zmoremo sami, kaj zmoreta gumi in kaj cesta. Cesta je še mrzla, prašna in polna peska. Še v začetku tedna sem videl cestarje posipavati,” nadaljuje svojo pripoved o pravilni pripravi na motoristično sezono. O glavah motoristov pravi, da so po dolgem mirovanju evforične, o gumah pa, da so najnevarnejše nove. Na mrzlem asfaltu se ne morejo niti obrabiti.

Domen Vodopivec

reševalec na motorju

“Katera luč na semaforju je za motoriste najbolj nevarna? Zelena. Ker nam daje občutek prednosti.”

Krivec je hitrost

“Sam sem se že zapeljal z motorjem, do Reke in nazaj. Zaradi razmer kaj drugega kot kondicijska in turistična vožnja to ni mogla biti. Pa tudi zaradi vlage in traktoristov, ki s polj, njiv in gozdov prinašajo na cesto umazanijo,” pravi.

Na vprašanje, kdo je kriv za prometne nesreče motoristov z najhujšimi posledicami, Vodopivec izstreli kot iz topa: “Hitrost. Danes je motoristična oprema tako dobra, da se padci pri nižji hitrosti končajo z odrgninami, udarninami, podplutbami, mogoče zlomi kakšne manjše kosti ... Če pa je prisotna visoka hitrost, ne pomaga niti najboljša oprema.”

Trikrat padel

V 15-letni karieri reševalca na motorju je Vodopivec dvakrat padel. Enkrat mu je presekal pot voznik z avtom, drugič pa je hotel prečkati travnik, da bi hitreje prišel do ponesrečenke, in s pločnika zapeljal na mokro travo. Obakrat si je k sreči le zvil gleženj. Pri padcu med treningom varne vožnje pa si je zlomil mezinec na roki.

V svoji 15-letni karieri reševalca na motorju je pomagal številnim ponesrečenim motoristom in videl veliko takih, ki jim ni mogel več pomagati. “Nekaj sem jih tudi poznal. Seveda se motoristi o tem pogovarjamo. Da bi pa taki dogodki mlade izučili, ne vem. Verjetno jim dajo malo misliti, glede na tempo življenja pa mislim, da je ta učinek kratkotrajen,” pripoveduje o svojih izkušnjah. Po njegovem prepričanju je bistveno bolj kot starost motorista pomembna njegova vzgoja.

Nikamor brez tečaja

“Staršem ne bi odsvetoval, da svojim otrokom kupijo motor. Ne. Lahko mu ga kupijo. In ga takoj za tem pošljejo v šolo varne vožnje. Predvsem pa je pomembno, da mu skozi otroštvo nenehno vcepljajo pravilno kulturo vožnje in mu dopovedujejo, da je življenje prelepo, da bi ga zapravili na cesti. Osemnajstletnika učiti odgovorne vožnje z motorjem je verjetno prepozno,” razlaga Vodopivec in pravi, da je bil tudi sam včasih prepričan, da zna voziti motor.

“Dokler nisem prevozil prvih kilometrov z inštruktorjem. Ker nisem znal pravilno voziti z motorjem, ker na njem nisem znal pravilno sedeti, ker nisem znal gledati ceste ...” našteva in pravi, da razume, zakaj si mladi želijo in omislijo motor. Da bi namreč doživeli nekaj, česar drugače ne morejo. “Ampak tudi to nekaj zahteva spoštovanje pravil. Tudi kdor si kupi lok, z njim še ne zna streljati. Kupiti motor je najmanjša težava. Izziv za današnjo mladino pa je ostati živ do konca sezone.”

Motor lahko zamenjaš, življenja ne

Zato ne razume tistih, ki tarnajo, da je šola varne vožnje draga in da so komaj zbrali za motor. “Motorja se naveličaš, pa ga prodaš. Šolanje pa je naložba za vse življenje. Sicer pa, če ni znanja, motor prej ali slej razbiješ.”

Po njegovem mnenju je za motoriste najpomembnejša veščina predvidevanje. Motorist mora misliti zase in za vse okoli sebe. “Če se zna pravilno razvrstiti, je lahko dobro viden. Seveda pa spet pridemo do hitrosti. Hitrejši kot je motorist, hitreje ga drugi spregleda. Če vozimo po omejitvah, pa se lahko ustavimo, tudi če nam kdo izsili prednost,” je povedal.

Motoristi se morajo zavedati, da nimajo prednosti, čeprav jo uradno imajo. Prav tako reševalci in policisti. “Katera luč na semaforju je za motoriste najbolj nevarna? Zelena. Ker nam daje občutek prednosti. Medtem pa nekdo lahko spregleda rdečo in zapelje pred nas. To sem doživel na lastni koži, ko je predme zapeljal avtobus. Zato je treba biti tudi pri zeleni luči previden in raje zmanjšati kot dodati plin,” svetuje motoristom, kako voziti skozi mesta.

---