Laže je obtoževati druge, kot pa sprejeti dejstvo, da si sam zamočil.

V Gledališču Koper bodo sredi aprila kot zadnjo premiero sezone uprizorili dramo katalonske dramatičarke Marte Buchaca Deklice ne bi smele igrati nogometa (Las niñas no deberían jugar a fútbol, 2009). Delo pod plaščem trilerja razpleta zgodbo o materi, fantu in dekletu v čakalnici urgentnega bloka, ki se med seboj ne poznajo, a jih povezuje in obenem razdvaja prometna nesreča, v kateri so bili poškodovani njihovi najbližji.

Pred letom dni ste v enem od intervjujev dejali, da ste “odgovorni za pripovedovanje zgodb”. Od kod navdih za zgodbo o materi, fantu in dekletu ter njihovih najbližjih, poškodovanih v avtomobilski nesreči?

“Navdih sem dobila nekega dne, ko sem hodila po ulici in me je poklical oče, rekoč, da je v službi. Ko sem odložila, sem pomislila: kaj pa, če ga ni v službi? In če mi laže? In če me zdaj pokličejo in mi povedo, da je doživel nesrečo na drugem koncu mesta ali zelo daleč od tod? In pomislila sem, da tu tiči zgodba.”

Trije značajsko različni protagonisti, prisiljeni v skupno čakanje na kakršno koli spodbudno informacijo o bližnjih, so dovolj bogato gradivo za dramsko dogajanje. Zakaj odločitev za spogledovanje s trilerjem?

“To je žanr, do katerega čutim strast. Tako pri filmu kot v književnosti. In rada se poigravam z gledalcem. Poleg tega rada, kadar pišem, presenečam samo sebe, in to me vodi v ustvarjanje dramskih zasukov in postopno razodevanje zgodbe. Zame je gledališče igra z gledalcem.”

M. Buchaca: Deklice ne bi smele igrati nogometa

Prevajalka Marjeta Drobnič, režiser Daniel Day Škufca, dramaturginja Nina Šorak, scenograf Voranc Kumar, kostumografinja Anja Ukovič, avtor glasbe Tine Grgurevič, lektor Martin Vrtačnik, oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž.

Igrajo: Mojca Partljič, Igor Štamulak in Tjaša Hrovat.

Premiera bo 12. aprila 2019 v mali dvorani Gledališča Koper.

Drama tematizira družinske in medčloveške odnose. Predstavljeni odnosi med materjo in hčerko, dekletom in njenim očetom ter fantom in njegovim dekletom se nagibajo k dokaj ekstremnemu prikazu. Ga narekuje dramska situacija ali gre le za odsev družbe, časa, v katerem živimo?

“Mislim, da odseva osamljenost, v kateri živi veliko ljudi. Moj namen je bil spregovoriti o ljudeh, ki živijo skupaj, ki so družina, vendar v resnici ne vedo, kdo so. Mislim, da take razmere marsikje niso daleč od resnice.”

Ob osamljenosti so Deklice tudi drama o strahu in obtoževanju. Zakaj takrat, ko ne vemo odgovora ali se čutimo ogrožene (tako kot mati, ki dekle obtoži, da je njen ponesrečeni oče zagotovo zlorabljal njeno dvanajstletno hčerko), najprej pomislimo na najslabše in izkoristimo vsako priložnost, da napademo druge?

“Ker je, zlasti v materinem primeru, zelo težko sprejeti, da si, če je tvoja hči doživela prometno nesrečo, za to kriv sam. Tega mati noče niti slišati, čeprav ve, da je delno res. Enako je pri liku hčere. Ne vesta, kje sta bila člana njune ožje družine, kar ju navdaja z občutkom krivde, in tako je lažje obtoževati druge, kot pa sprejeti dejstvo, da nečesa nisi naredil prav.”

“Moj namen je bil spregovoriti o ljudeh, ki živijo skupaj, ki so družina, vendar v resnici ne vedo, kdo so. Mislim, da take razmere marsikje niso daleč od resnice.”

Marta Buchaca

dramatičarka

Deklice so drama brez junaka, vsi protagonisti so pravzaprav nekakšni antijunaki, pa vendar: kdo izmed njih vam je bil pri pisanju najbližji?

“No, nedvomno hči. Po mojem je ona lik, ki je tudi sicer gledalcu najbližji. Zdi se mi, da prav ona najmanj prikriva in je tudi najdoslednejša izmed vseh.”

Kljub univerzalni tematiki ste dramsko dogajanje umestili v Španijo, v Barcelono. Zakaj?

“Kot avtorica zmeraj umeščam besedila v svoje mesto ali v svojo državo. To namreč poznam in všeč mi je, da je tako. Res je, drama bi se lahko zgodila kjer koli. Pravzaprav sem ustvarjalce pri nekaterih postavitvah celo spodbujala, naj dogajanje umestijo v svojo državo, saj mislim, da je univerzalno. Prav tako mislim, da so najbolj krajevno zaznamovana dela tudi najbolj univerzalna.”

“Ustvarjalce sem pri nekaterih postavitvah celo spodbujala, naj dogajanje umestijo v svojo državo, saj mislim, da je univerzalno. Prav tako mislim, da so najbolj krajevno zaznamovana dela tudi najbolj univerzalna.”

Leta 2014 ste po dramski predlogi Deklic napisali scenarij, po katerem je režiserka Sònia Sánchez posnela film z enakim naslovom; kakšne spremembe je doživelo besedilo?

“Pravzaprav jih je doživelo zelo malo. To je bil televizijski film in sklenili so, da bo skoraj takšen kot posneta gledališka predstava. Najpomembnejša sprememba je bila, da Toni na koncu z lastnimi rokami ubije svojo punco, ki se zbudi iz kome. Takšna je bila odločitev režiserke. Meni se je zdela dvoumnost pri Toniju zanimivejša. A zanimivo je tudi, da režiser v besedilu najde, kar hoče povedati. Ko vidimo, kako jo ubije, očitnejše postane, da jo je res zlorabljal, kajne? Tu ni prostora za odtenke. Vendar je tudi to dobra izbira. V drami je jasno, da jo je zlorabljal, a je ne ubije. Lahko pa bi jo.”

Deklice so bile doslej uprizorjene v Barceloni, v Madridu, na Hrvaškem, Cipru in v Mehiki, bralne uprizoritve so bile v Ameriki in Kanadi. Kako to, da drami ni uspelo prodreti na zahodnoevropske odre?

“Resnici na ljubo: ne vem. Ničesar nisem naredila, da bi bilo tako. Pravzaprav so vse uprizoritve nastale nekoliko po naključju.”

So Deklice kakor koli vplivale na vaše zadnje delo, tragikomedijo Playoff, v kateri ženski nogomet oziroma vloga ženskega športa v družbi postane glavna tema?

“V resnici je to naključje. Ja, v Playoffu je nogomet osrednja tema, v Deklicah pa bolj moje sredstvo za prikaz, da je mati konzervativna in ne pusti hčeri, da bi počela tisto, kar ima najraje na svetu.”

Pravijo, da je vsako dramsko delo “bastard” med fiktivnim in avtobiografskim - ste kdaj igrali nogomet?

“Sem! Nogomet sem igrala, ko sem bila stara enajst let. Dali so me v moštvo dečkov, ker ženskega ni bilo. Bilo je nenavadno, ker sploh nisem dobro igrala, in sem se zmeraj počutila, kot da sem odveč. V bistvu se spominjam, da je včasih trener vse člane ekipe kaznoval tako, da so morali delati sklece, razen mene. Ker sem bila punca.”

Prevedla Marjeta Drobnič

---