Ilustracija sliši glasbo in besedilo

Razstava Črta je vate zazrta prinaša izbor iz celotnega opusa ilustratorke, pesnice, magistrice kulturne antropologije Tinke Volarič z Mosta na Soči. V domačem okolju se prvič predstavlja. Rada kombinira različne tehnike, izogiba se monotonosti. Kadar ilustrira naslovnice knjig in zgoščenk, vzpostavlja tenkočuten dialog med različnimi umetnostmi in vzbuja radovednost.

TOLMIN > “Prvič sem se v domačem okolju sicer predstavila pred časom na Lukatelcah, ki jih organizira Zdravko Duša, tokrat pa gre za obsežnejšo razstavo z izborom iz mojega opusa osmih ciklov,” pojasnjuje Tinka Volarič. V avli tolminske knjižnice, ki ji je umetnica hvaležna za povabilo, je na ogled postavljeno njeno delo od začetka do danes, raznoliko ustvarjanje za otroke in odrasle.

Tinka Volarič je obiskovala srednjo šolo za fotografijo in oblikovanje v Ljubljani, na Filozofski fakulteti pa je magistrirala iz lutkarstva.

Narava navdihuje

Kakor je na odprtju povedala umetnostna zgodovinarka Klavdija Figelj, ki je prispevala tudi besedilo za zgibanko, se razstava zdi kot poklon domačim krajem. “Pred nekaj leti sem se vrnila na Most na Soči, kjer delam drugače kot v Ljubljani,” je dejala Tinka Volarič. “Okolica nezavedno vpliva, narava še posebej navdihuje, se pa vseskozi ukvarjam z univerzalnimi vprašanji.”

Na ogled so ilustracije za otroke, med katerimi je Ježkova slikanica Zgodba o zamorčku Bambuleju in vrtoglavi žirafi, za katero je na ljubljanskem knjižnem sejmu leta 2010 prejela nagrado za najlepšo knjigo za otroke in mladino. Tu so še ilustracije za pesmi Ferija Lainščka iz revije Kekec ter njena avtorska slikanica Črta, ki še nastaja oziroma je že skoraj končana.

Obiskovalci so si navdušeno ogledovali ilustracije za odrasle, ilustracije za zgoščenko SelivkeKatarine Juvančič in Dejana Lapanje (na odprtju razstave sta sodelovala z etno glasbo) in za zbirko kratke proze SamogovoriMajde Mencinger. Zraven so še ilustracije za umetničine avtorske pesmi in prozo Krožnice večglasnih tišin in Udomačevanja. Tinka Volarič je na ogled postavila tudi skicirke.

“Zelo rada kombiniram različne tehnike, denimo akril z risbo v tušu ali s svinčnikom, lahko tudi z vezenjem na papir,” pripoveduje umetnica, ki ima rada izzive.

Tenkočuten dialog

Z njimi se sooča tudi pri ustvarjanju naslovnic za knjižna dela in glasbene zgoščenke, sodeluje z več založbami: “Čakam na naslovnico za literarno delo za odrasle. Vznemirjajo me izzivi, kako naj zajamem bistveno, kako naj vzbudim radovednost. Tekstom oziroma glasbi se približam na različne načine, vedno pa poskušam vzpostaviti umetniško tenkočuten dialog z ustvarjalci. Ilustracija zasliši glasbo oziroma vsebino, ju podpira, ne sme ju pohoditi.”

Umetnica piše in riše enako zavzeto: “Kar se ne izrazi likovno, stoji za mojim hrbtom, in ko se ozrem, je tam pesem.” Dodaja, da se slika izriše tam, kamor beseda ne more. Proces ustvarjanja je vedno enak, ena beseda pokliče drugo, ena črta povabi drugo. Gre pa v smeri izostritve, prečiščevanja, odvzemanja, dokler ne preide v geometrijo in gre v smeri razčlenjevanja, dokler ne preide v filigranskost. “To je pri Tinki naravna pot. Njena risba očitno potrebuje stabilnost, elementarnost, jasnost, potrebuje, da vse, kar se postavi, stoji. In da se vse, kar je odvečno, odstrani,” je v zgibanki zapisala Klavdija Figelj.

Tinko Volarič so leta 2013 na Festivalu mlade literature Urška izbrali za najobetavnejšo mlado književnico.

---