Plastično ni več fantastično

Plastika je povsod, od indonezijskih plaž do oddaljene Arktike, in potiho duši naš planet. Večina plastike se že po enkratni uporabi spremeni v smeti, opozarjajo v WWF Adria. Vsako leto ljudje in živali prek hrane in vode v telo vnesemo več in več plastike.

 Foto: Pixabay.com
Foto: Pixabay.com

Čeprav mnogi izmed nas prispevamo svoj delček k zmanjševanju onesnaževanja s plastiko, v WWF, eni največjih neodvisnih organizacij za varstvo narave, ki s skoraj petimi milijoni privržencev in globalnim omrežjem deluje v več kot sto državah, opozarjajo, da je nastopil skrajni čas, da tudi svetovne vlade in gospodarstvo prevzamejo svojo odgovornost.

S peticijo, ki jo je podpisalo že približno 310.000 ljudi, pozivajo svetovne vlade, da sprejmejo globalni, pravno zavezujoči sporazum za končanje onesnaževanja s plastiko. Včeraj se je v Nairobiju zaključilo zasedanje skupščine Združenih narodov za okolje. Tik pred zasedanjem je WWF objavila poročilo o onesnaževanju s plastiko, ki kaže, da je naš način proizvodnje, uporabe in zbiranja plastike problematičen in netrajnosten.

Dokler bo obveljala mantra današnjih odločevalcev o gospodarski rasti za vsako ceno, ne bo sprememb.

Do leta 2030 dodatnih 100 milijonov ton plastike

Poročilo opozarja, da bo v naš ekosistem do leta 2030 prišlo dodatnih 104 milijone ton plastike, če ne bo drastičnih sistemskih sprememb. Ugotavlja tudi, da je trenutno preveč odgovornosti za zmanjševanje onesnaženosti s plastiko na plečih potrošnikov in gospodarjenja z odpadki, ta prizadevanja pa ne bodo dovolj, če se ne vzpostavijo merila po celotni verigi od oblikovanja do zbiranja odpadkov.

Podatki, ki jih navaja WWF, so skrb zbujajoči, če že ne zastrašujoči. Na svetovnem nivoju se reciklira samo devet odstotkov plastike. Plastenka potrebuje stotine let, da razpade in se spremeni v nevarno mikroplastiko, 90 odstotkov morskih ptic na svetu ima v želodcu koščke plastike. 80 odstotkov plastike pride v oceane s kopnega z rekami in kanali.

V tem kontekstu velja omeniti WWF kampanjo #protectwater, ki je pod vodstvom nevladnih organizacij pritegnila številne državljane v Evropi in širše, da se postavijo v bran evropskim rekam, jezerom in mokriščem ter Okvirni direktivi o vodah, ki jih ščiti. “Več kot 375.000 državljanov je svojim vladam jasno in glasno sporočilo, da naj ne podcenjujejo Okvirne direktive o vodah. Zdaj so na vrsti odločevalci, da zahteve vzamejo resno,” je povedala Ester Asin, direktorica WWF pisarne za evropske politike. Okvirna direktiva o vodah, ki je trenutno v standardnem procesu revizije, zahteva varovanje, izboljšanje in obnovo naših rek, mokrišč, jezer in obalnih voda.

“Glede na to, da je v Evropi kar 60 odstotkov voda v kritičnem stanju, je hitro ukrepanje držav članic več kot nujno. Uničevanje naj bi ustavili leta 2000, ko so podpisali to direktivo, namesto tega pa so zadnjih 20 let le nemo stali ob strani. Pozivamo jih, da resno pristopijo k svojim obvezam, ne spreminjajo direktive in upoštevajo mnenja državljanov,” je še pojasnila Ester Asin.

Spodbudna novica je, da želi Evropska agencija za kemikalije prepovedati dodajanje mikroplastike v kozmetične izdelke, gnojila, detergente ... Proizvajalci izdelkov, ki vsebujejo mikroplastiko, naj bi to sestavino v naslednjih petih letih nadomestili z biorazgradljivo mikroplastiko ali drugimi snovmi. Sproščanje drobnih plastičnih delcev, ki niso večji od pet milimetrov, v okolje, je problematično, ker niso biorazgradljivi in razpadajo tudi do tisoč let.

Plastika ima vpliv tudi na podnebne spremembe

Poročilo WWF kaže, da bodo, če ne bo prišlo do sprememb, skupne emisije CO2 v življenjskem ciklu plastike do leta 2030 narasle za 50 odstotkov, medtem ko se bodo zaradi neustreznega zbiranja in sežiganja plastičnih odpadkov te emisije še povečale.

Z včerajšnjimi podnebnimi shodi v več kot 1650 mestih v preko 100 državah so se na pobudo mlade švedske aktivistke Grete Thunberg oglasili mladi, ki zahtevajo drugačen pristop do reševanja problematike podnebnih sprememb in varovanja okolja.

Dokler bo obveljala mantra današnjih odločevalcev o gospodarski rasti za vsako ceno, ne bo sprememb. Vse več ljudi pa prisega na druge pokazatelje razvoja družbe in pritrjuje indijanskemu pregovoru, ki pravi: “Šele po tem, ko bomo posekali zadnje drevo, ko bomo zastrupili zadnjo reko, ko bomo ujeli zadnjo ribo, bomo ugotovili, da denarja ni mogoče jesti.”


Najbolj brano