Ko Marko ne pride na zmenek

Podpis mojega moža je zelo zaželen na različnih papirjih. Še najbolj na priporočilih za to ali ono. In on je radodaren. Ne komplicira. Pomaga. Vedno. In podpiše.

Prinesejo mu papir v podpis, najraje v kafič pod nami, v Platano, on izpolni in podpiše. Ljudje so hvaležni. Spoštujejo ga in cenijo to, da si zanje vzame čas, tudi ko ga nima. Večinoma se vsi držijo dogovorjenih dnevov in ur, pet ali deset minut sem ali tja. Navadno Boris odide dol, v Platano, spije z njimi kafe', malo počakola, podpiše in pride nazaj domov, vesel, da je za nekoga opravil dobro delo. Ni to nek hud altruistični napor.

Pred približno mesecem dni mi pove, da ga je Marko (ime je seveda izmišljeno) prosil za podpis na priporočilu in da je v ponedeljek ob dvanajstih zmenjen z njim v Platani. In v ponedeljek se obleče, umije, obuje in deset do dvanajstih odide od doma v Platano. (Nikoli ne zamuja.) Ob dvanajstih in pol se vrne. “Ej, Ksenika, a veš, da ga ni bilo? Klical sem ga, ni se javil. Čudno. Verjetno se mu je kaj zgodilo,” ga je zaskrbelo. Pisal mu je na mesindžer in čez pet dni (!) dobil Markov odgovor: “Joj, oprosti, ni mi zneslo.” Ni mu zneslo??? In tega mu “ni zneslo” niti sporočiti, pet dni nič sporočiti??? Ima vse Borisove možne številke, vključno s številko čevljev, ker sta v preteklosti sodelovala. Ne, ni se mu zdelo potrebno, da pokliče in sporoči, da mu danes ne bo zneslo. Niti pomislil ni na to. Okej, se zgodi, življenje je nepredvidljivo, mogoče je Marko, revež, slabo spal, bil utrujen od poti, od žura, od dela, od gripe, od sekirancij, od komarjevega pika, od zaprtja ali kake druge nadloge, “kaj čmo”, ne smemo ljudi takoj obsojati in soditi, to res ne bi bilo fer, kajne? Boris mirno poje njegove pozne in pišmeuhovske besede in se dogovori za naslednji ponedeljek ob dvanajstih. In pride ponedeljek. Boris se obleče, umije, obuje in deset do dvanajstih odide od doma v Platano. In čaka. Čaka. Čaka. Še malo čaka. In se ob dvanajstih in trideset minut vrne domov.

Boris se obleče, umije, obuje in deset do dvanajstih odide od doma v Platano. In čaka. Čaka. Čaka. Še malo čaka.

“Ej, Ksenika, ne boš verjela, a veš da ga SPET ni bilo!? Grem pogledat na računalnik, če sem ga prav razumel.” Prižge računalnik. Vidi, da NI narobe razumel. Ponedeljek, tegaintega, ob dvanajstih. Obe roki z vsemi prsti sem dala na varno v usta, da nisem šla sama Marku napisat par besed. Saj bi diplomatsko. Ampak nedvoumno. Nisem, Boris mi ni dovolil. Tudi sam mu ni pisal. A tokrat ni bil v skrbeh. Marko je poniknil. In tako kak teden, dva v miru in lepo živiva dalje, jeva zajtrke in kosila, hodiva v kino in na sprehode, gledava Poročila in Vem, peljeva mamo na kosilo v Mulino, piševa intervjuje, zažurava za njegovih 80, se hecava in smejiva in potem nekega dne Boris: “Ej, Ksenika, a veš, da mi je pisal Marko.”

“Kateri Marko?”

“Ja, Marko, tisti, ki ga dvakrat ni bilo in ki potrebuje moj podpis za priporočilo!”

“Marko????? Ma ne me zafrkavat! Hahaha! In kaj piše? Je padel v luknjo? Ali se je po dveh tednih spomnil opravičiti, ker ga spet ni bilo?”

“Ne. Ni se opravičil. Rad bi se dobil. Da mu podpišem.”

Ma ne, noo. Ne morem verjeti. Ne morem verjeti. Ne morem. Marko je gladko “pozabil”, da ga ni bilo na dogovorjen dan ob dogovorjenem času in ko mu je začela liti voda v grlo zaradi rokov za oddajo prošenj, se je spomnil, da mu manjka Borisov podpis. In ga je prijazno prosil za termin. Kot da se ni absolutno nič zgodilo.

Boris mu ni odgovoril, čeprav sem mu rekla, naj mu. Ker se na sporočila odgovori. Ni mu odgovoril niti čez dva dni, ko mu je Marko pisal še enkrat. Tretji dan je Boris slučajno šel v Platano na kafe', užival v aromi, in - glejnoglej - kdo pride “slučajno” mimo? Marko! Ja, prav on! In kaj ima slučajno v žepu? Priporočilo in kemični! In brez sramu in brez zavor pristopi k Borisu in ga prosi za podpis.

Boris je podpisal. A pred tem mu je, tudi on brez sramu in brez zavor in nič kaj diplomatsko povedal, da se tako RES ne dela.

---