Težak teden predsednika Aleksandra Vučića

Fotografije posameznih političnih dogodkov lahko, če jih znamo “brati”, povedo več kot uradna sporočila. Izvrsten primer so bile fotografije Carle del Ponte, glavne tožilke mednarodnega sodišča za vojne zločine, storjene na ozemlju bivše Jugoslavije, ko je na pogovoru s predsednikom hrvaške vlade Ivico Račanom obdržala na obrazu velika temna sončna očala. Uradno sporočilo, ki ga je kasneje objavila hrvaška vlada, je postalo v hipu nepomembno, saj je posnetek tožilke kazal, da je bil pogovor z Račanom neuspešen.

Podobno je bilo ob zadnjem obisku ruskega predsednika Vladimirja Putina v Srbiji. Slavnostna sporočila o ruskih načrtih velikih projektov in naložb v tej balkanski državi so izpuhtela, saj so fotografije govorile o vsem, samo o poslih ne. Ob nekaterih dogodkih pa je tudi takšnih sledi, ki peljejo k razumevanju pogovorov, malo ali jih sploh ni.

Iskanje najširšega mogočega soglasja o normalizaciji odnosov s Kosovom je tudi edina možnost za sedanjega srbskega predsednika.

Tako je bilo tudi ta teden v Beogradu. Nemška kanclerka Angela Merkel je na obisk k srbskemu predsedniku poslala svoja odposlanca Jana Heckerja, novega šefa kabinetne službe za zunanjo in varnostno politiko, in Matthiasa Lutemberga, svetovalca za Balkan. Prinesla sta dve sporočili. Pravzaprav najprej vprašanje, zakaj Beograd, podobno kot oblasti v Prištini, ne pripravi pogajalske platforme za zaključek pogajanj o popolni normalizaciji odnosov z republiko Kosovo. In nato sporočilo, da se čas pogajanj v trikotniku Beograd-Priština-Bruselj izteka. Evropske oblasti končujejo svoj mandat, nemški kanclerki se čas oblasti izteka, pa tudi ameriški politični aparat se pripravlja na nove predsedniške volitve.

Pogovora Vučića z obema odposlancema niso spremljale kamere in fotografski aparati, ga je pa, vsaj deloma, za srbsko nacionalno televizijo v pogovoru dan kasneje omenil predsednik sam. In bilo je dovolj, da se je dalo umakniti vsa uradna sporočila. A obenem premalo za politične ter finančne in bančne analitike. Za prve, ker so imeli težave z umeščanjem Vučićevega spomina na predsednika srbske vlade Zorana Đinđića in tudi pisatelja Dobrice Ćosića v povezavo z aktualnimi političnimi razmerami. Za druge, ker niso dobili kazalnika poti, kako spremljati usodo svojih naložb v regiji in kdaj ter kam vlagati nov denar.

Vučić je povedal, da je čas pomemben dejavnik tako v politiki kot v življenju posameznika. Ter to splošno resnico prevedel v politični jezik. Če Srbiji ne bo uspelo rešiti problema s Kosovom, bo cena visoka: še ena izgubljena generacija.

In nato temu dodal ključni del. Da je danes Srbija v težjem položaju in ima manj pogajalskega prostora kot v času Đinđića in Ćosića. A da bi kar naenkrat želeli več. Ter tudi to prevedel v uporaben politični jezik. Če bi takrat sprejeli njuna predloga o razmejitvi z Albanci, bi bila Srbija danes članica Evropske unije. To je verjetno res. Vendar je aktualni predsednik pozabil dodati, da je bil Đinđić tudi zaradi teh predlogov 12. marca 2003 ubit.

Toda vrnimo se k Vučićevi omembi Ćosića in Đinđića. 15.marca 1999 Ćosić, bivši predsednik Zvezne republike Jugoslavije, napiše vladi Republike Francije, dejansko pa predsedniku države Jacquesu Chiracu, posebno pismo s povsem nedvoumnim naslovom: Predlog za zgodovinski kompromis na Kosovu. Pismo, ki je danes bolj ali manj - to sem pred tedni opazil tudi na pogovorih v Parizu - pozabljeno, so sedaj ponovno odkrili Vučićevi svetovalci. V njem je najprej nekaj ocen. Da sta albanski in srbski narod najbolj razdvojena balkanska naroda. Saj da že od Berlinskega kongresa, torej od od leta 1878 dalje, želijo Albanci združiti svoj etnični prostor v eno državo ter da je to zgodovinsko legitimen cilj. Toda, piše Ćosić, Kosovo je tudi zibelka srbske državnosti, jedro srbske duhovnosti in religioznosti. Po drugi svetovni vojni sta Srbija in Jugoslavija na Kosovu zgradili nova moderna mesta, tovarne, ogromne termoelektrarne, celotno infrastrukturo ter komunikacije. Ćosić je to oceno tudi ovrednotil z navedbo, da je bil delež srbskega kapitala v teh velikih investicijah približno 18 milijard ameriških dolarjev. Po tem uvodu (bilo je leto 1999) nadaljuje s tezo, da teritorialne meje pokrajine Kosovo niso etnične meje, temveč rezultat pragmatičnih administrativnih odločitev ter da so prav zato mejna območja naseljena pretežno s prebivalci srbske narodnosti.

Po oceni, da je Kosovo bilo in bo prostor nasprotujočih si nacionalnih interesov, ponudi Ćosić predsedniku Chiracu tudi trajno rešitev stoletnih albansko-srbskih sporov, ki, kot napiše, pretresajo celoten balkanski prostor. Zgodovinski kompromis bi bila teritorialno razmejitev med Srbi in Albanci, delitev Kosova. Predlog je Ćosić tudi politično operacionaliziral. Okoli velikih srbskih samostanov in srbskih etničnih enklav na Kosovu bi morali oblikovati majhne samostojne državice, podobne Andori, San Marinu, Vatikanu, Liechtensteinu. Srbske predele na severu Kosova, ki so ji “od osvoboditve izpod Turkov pa vse do leta 1958 pripadali”, pa bi priključili Srbiji.

Ćosić seveda pisma ni pisal po naključju. Samo slabo leto pred tem, septembra 1989, je svojevrstno pošto prinesel v Prištino ameriški diplomat, posrednik v takratnih pogajanjih Beograda in Prištine, Christopher R. Hill. Prvemu kosovskemu predsedniku Ibrahimu Rugovi je predal tako imenovan ameriški predlog rešitve statusa Kosova. Dokument je bil seveda daleč od Ćosićevega zgodovinskega kompromisa, toda obenem je že določal svojevrstne avtonomistične rešitve in bil svojstven test, do katere meje pogajanj so v Prištini pripravljeni iti.

Leto po Ćosićevem pismu prevzame oblast v Srbiji Zoran Đinđić. Zgodovinski čas mu je bil naklonjen. Kot je sam pripovedoval, je država dobila možnost, kot je še ni imela v svoji zgodovini: popolno podporo Evrope. Sedaj ali nikoli, je ponavljal na srečanjih. Ocenjeval je, da lahko Srbijo rešijo samo velike in hitre spremembe, takšne, s katerimi se ne spreminjajo zgolj zakoni in plače, temveč predvsem navade, načini življenja in mentalitete. Zato je želel tudi takoj rešiti vprašanje statusa Kosova, ki je, kot je ocenjeval, postajalo spontano vse bolj neodvisno. Vedel je, da mora za tako odločilno dejanje dobiti politične zaveznike tudi izven svoje vladne koalicije. 12. januarja 2003 se je začel o možnostih - danes bi rekli popolne normalizacije odnosov s Kosovom - pogovarjati s Ćosićem.

Iskanje najširšega mogočega soglasja o normalizaciji odnosov s Kosovom je tudi edina možnost za sedanjega srbskega predsednika. Zaveznike bo moral iskati tudi izven svoje vladajoče stranke in koalicije. Začeti bo moral pogovore z vsemi političnimi strujami v Srbiji, ki vedo, da je čas dokončne odločitve o Srbiji in Kosovu sedaj.


Preberite še


Najbolj brano