Rojstna hiša v nemilosti denarja

Mineva dvaindvajset let, odkar servitski samostan, nekdanja koprska porodnišnica in - težko je verjeti - kulturni spomenik državnega pomena, nezadržno propada. Za zdaj nič ne kaže, da bi mu kdo želel ali zmogel povrniti dostojanstvo.

Umetnostna zgodovinarka, ena od raziskovalk tega objekta, Neža Čebron Lipovec, pravi, da nekdanji samostan zaradi svoje preteklosti v funkciji porodnišnice predstavlja fizični pomnik spomina mesta in številnih generacij. “To je skupna rojstna hiša,” doda. V to regijsko porodnišnico so prišle rojevat ženske iz Kopra in širšega istrskega območja. Ko se je leta 1996 porodnišnica izselila, so prostori ostali prazni. Pred desetimi leti se je ob Dnevih evropske kulturne dediščine pred zaprtimi vrati zbralo nekaj razmišljujočih Koprčanov, ki jim je mar za usodo tega spomenika, in takrat je bilo med domiselnimi predlogi slišati tudi pobudo o dobrodelni akciji, v kateri bi vsak, rojen v tej stavbi, prispeval po evro ali dva za njeno obnovo. Če bi zamisel padla na plodna tla, bi bil samostan že zdavnaj obnovljen in bi lahko lokalna skupnost oznanjala, kako je prva hiša v življenju številnih Koprčanov dobila novo priložnost.

Z dobrodelno akcijo, v kateri bi vsak, rojen v tej stavbi, prispeval po evro ali dva za njeno obnovo, bi ta že dobila novo priložnost.

Ko se oddaljimo od takšnih idealističnih vizij in trčimo ob surovo realnost, pa se zavemo, kako si jo tisti, ki so najbolj odgovorni za njeno ohranitev, že dve desetletji podajajo kot vroč kostanj. Najprej se je samostanu odreklo - kako pomenljivo - prav kulturno ministrstvo. Lastništvo je preneslo na takratno ministrstvo za visoko šolstvo, to pa kasneje na Univerzo na Primorskem. Od napovedi, kaj bodo umestili v prenovljen objekt, so ostale le črke na papirju. Vse se je, kot običajno, ustavilo pri denarju. Tega niso znali ali pa zmogli priskrbeti, saj jim je celo “ušel” evropski razpis, na katerem bi se lahko potegovali za dobrodošlo finančno injekcijo.

Kot da v bližnji in širši okolici ne bi bilo dovolj primerov dobre prakse, po katerih bi se lahko zgledovali in kjer je revitalizacija nekaterih dotrajanih objektov, ki so jim namenili novo vsebino, pomenila velik razvojni korak. Pomislimo na skladišča soli Monfort v Portorožu, staro pristanišče v Trstu, nekdanjo vojašnico na Metelkovi v Ljubljani, seznam iz tujine pa je - povsem pričakovano - še daljši.

---

---