Nasedla izolska šola

Namesto da bi na izolski OŠ Dante Alighieri reševali nakopičene težave, se zapletajo v pravne zagate, s čimer se od iskanja rešitev le še oddaljujejo, pravijo tisti, ki poznajo problematiko te šole. Imajo prav? Delno že, kajti iskanje premalo dorečenih ali nedorečenih normativov je že dodobra skrhalo odnose - pa ne samo med člani sveta javnega zavoda, ampak tudi med zaposlenimi, kar je bilo na zadnji prekinjeni seji zelo očitno. Predstavnici šole sta se zapletli v neploden verbalni dvoboj, katera bolje predstavlja stališča zaposlenih, medtem ko so (dosedanja) predsednica, podpredsednica in predstavnik Italijanske samoupravne narodne skupnosti nizali pravne zagate. Pa vendar je bila ravnateljica tista, ki je odprla prvo v nizu takšnih zagat, ko je s pomočjo odvetnice podvomila v legitimnost predstavnikov staršev in s tem tudi v legitimnost predsednice. Pravila so sprva resda nekoliko zaobšli (formalne postopke so opravili naknadno), a tako so na tej šoli počeli od nekdaj, preveč po domače, bi rekla antropologinja Vesna Vuk Godina. Ravnateljica pa se je, ko je opozorila na dilemo, ognila glasovanju o svoji razrešitvi, saj je svet šole tisti, ki ravnatelje imenuje in razrešuje, kot bi bil nekakšen nadzorni svet torej.

Z OŠ Dante Alighieri se v zadnjem času ukvarjajo tudi zunanji organi, šolski in delovni inšpektorji ter policisti. Na ugotovitve slednjih bo treba počakati, delovni inšpektorji so šoli zaradi nepravilnosti pri zaposlovanju naložili kazen, šolski inšpektorji so ugotovili, da je v šoli porušen pedagoški mir. Kako se to odraža na vzgojno-pedagoškem delu v vrtcu in šoli, ni treba ugibati. Med sabo in z ravnateljico sprte vzgojiteljice oziroma učiteljice so slabe volje, težje sledijo nabritim kratkohlačnikom in z manj sinergije pomagajo otrokom z učnimi, vedenjskimi in drugimi težavami. Da so šle zadeve predaleč, sta pred dnevi ocenili tudi občina in italijanska skupnost, ustanovitelja šole, toda njun poziv, naj odstopijo tako člani sveta kot ravnateljica, ni obrodil sadov.

Ta barka je nasedla, njena posadka ne bo ulovila nobene ribe več. Ko je zaupanje načeto do te mere, ga ni več mogoče obnoviti.

Kaj torej sledi? Ta barka je nasedla, njena posadka ne bo ulovila nobene ribe več, bi bilo jasno tudi izolskim ribičem. Ko je zaupanje v neki skupnosti načeto do te mere, ga ni več mogoče obnoviti. Vprašanje je le, kdaj si bodo to priznali glavni akterji. Po jutrišnjem obisku z ministrstva oziroma inšpekcije?

---

---