Junakinje ne čakajo na princa

Antropologinja in sociologinja Nika Kovač (1993), direktorica Inštituta 8. marec v Ljubljani, je pri Mladinski knjigi nedavno izdala knjigo zgovornega naslova: Pogumne punce. Pred dnevi je z njo pod pazduho obiskala tudi Koper.

  Foto: Andraž Gombač
Foto: Andraž Gombač
V uvodu h knjigi omenjate Piko Nogavičko. Za mnoge je to le otroška junakinja švedske pisateljice Astrid Lindgren, kako pomembna pa je njena vloga pri enakopravnosti spolov?

“Pika Nogavička je moja večna vzornica. Sporoča nam, da dekleta lahko dvignemo konja, nosimo nogavice različnih barv, tkemo globoka prijateljstva in smo otroško nagajive. Sama imam izredno rada še eno junakinjo, ki jo je ustvarila Astrid Lindgren. Ronjo. Mlada razbojnica nas uči o pomenu solidarnosti in rušenja meja. Zna pa tudi krasno zavriskati pomladi. Obe junakinji presegata spolne stereotipe, ki jih lahko najdemo v otroških knjigah. V njih so ženske navadno pasivne junakinje, ki čepijo v gradu in čakajo na princa, da jih odreši.”

Živijo slabše kot moški

V knjigi zgoščeno predstavite trideset izjemnih, tako slovenskih kakor tujih, danes že pokojnih žensk. Po kakšnem ključu ste opravili izbor?

“Z urednico Urško Kaloper sva prebrali številne knjige in tekste in brskali po spominu. V Pogumne punce sva želeli uvrstiti zgodbe žensk, ki nas opomnijo, da je treba vztrajati pri načelih in se boriti za vključujočo in pravičnejšo družbo. Zelo sem se opirala na knjigo Pozabljena polovica, v kateri so sistematično zbrane ženske, ki so sooblikovale slovensko zgodovino, a jih zgodovinske knjige prepogosto pozabljajo. Ob tem pa sem želela vključiti ženske, ki bi si jih želela spoznati, jih povabiti na kavo in z njimi preživeti popoldne ali dan. Po letu brskanja in branja o njih se mi zdi, da jih poznam nekoliko bolje. Ni se nama zdelo smiselno, da bi prepoznavali samo osebe, ki so živele na ozemlju današnje Slovenije. Sploh menim, da nas državne meje - zlasti take, ki jih ovija rezilna žica - ne bi smele miselno omejevati.”

Nika Kovač

antropologinja in sociologinja

“Pod pragom tveganja revščine v Sloveniji živi kar 268.000 ljudi, med njimi je več žensk, 148.000. Ena socialno najbolj ogroženih skupin so ženske nad 65. letom starosti.”

Vsako poglavje sklenete s poanto, nekatera sporočila bralkam so tudi poudarjena: če so zmogle one, zagotovo zmoreš tudi ti, ne boj se neznanega, zahtevaj, kar ti pripada, bodi strastna in samosvoja ... Je to torej motivacijska knjiga?

“Besedilo predvsem predstavlja ženske, ki so živele v različnih socialnih, zgodovinskih in geografskih razmerah in v katerih so se morale srečevati z različnimi ovirami, neenakostmi in nepravičnostmi, od boja proti segregaciji in za volilno pravico do preseganja tradicionalnih družbenih pričakovanj o tem, kaj ženske lahko počnejo in česa ne. Ko beremo o njih, laže vidimo, kje smo in razumemo svet okoli nas, kar nas opogumlja in ozavešča, da se je še treba spoprijemati z neenakostjo in nepravičnostjo.”

V poglavju o Ivani Kobilca omenjate, da je slike podpisovala kot I. Kobilca, s čimer je prikrila spol in bila tako uspešnejša. Zanimivo, v naši dobi je podobno počela J. K. Rowling, avtorica knjižnih uspešnic o Harryju Potterju. Se je v sto letih tako malo spremenilo?

“Veliko se je spremenilo, a nekatere razlike ostajajo in se še povečujejo. Ena od temeljnih je razlika med revnimi in bogatimi, ki se tako pri nas kot po svetu povečuje. Če pogledamo razporeditev premoženja, ugotovimo, da ima v Sloveniji 10 odstotkov najpremožnejših v lasti več kot 47 odstotkov vsega premoženja. Na drugi strani ima 20 odstotkov najrevnejših v lasti le 0,5 odstotka premoženja. Te velike razlike vključujejo tudi druge neenakosti, ena od njih je neenakost med spoli. Pod pragom tveganja revščine v Sloveniji živi kar 268.000 ljudi, med njimi je več žensk, 148.000. Ena socialno najbolj ogroženih skupin so ženske nad 65. letom starosti. Vsaka peta živi pod pragom tveganja revščine, kar je dvakrat več kot pri moških. Revne upokojenke so posledica slabših plač, nezaposlenosti in neplačanega skrbstvenega dela v času aktivne starosti žensk. Ženske so za isto delo še vedno slabše plačane kot moški, v Sloveniji se razlike v zadnjih letih celo povečujejo. Ta primer je torej simptomatičen, za družbo v kateri živimo.”

Pred enim letom ste na inštitutu začeli kampanjo #jaztudi . V kolikšni meri ste se zgledovali po ameriški #metoo?

“Pobudo za gibanje #jaztudi so dale tri izjemne ženske: Darja Zaviršek, Irena Šumi in Renata Šribar. Čeprav se je v letu 2017 gibanje #metoo, ki je opozarjalo na izkušnje s spolnim nadlegovanjem iz ZDA razširilo po vsem svetu, je Slovenijo obšlo. Ni bilo odziva. Zato so ocenile, da je treba akcijo sprožiti tudi pri nas. Pobudo so posredovale na Inštitut 8. marec. V kolektivu smo bili zaradi njene senzacionalističnosti v Ameriki najprej nekoliko zadržani. Feministični boj namreč razumemo kot širše prizadevanje za enakopravnejšo družbo. Ameriški #metoo pa je postal v precejšnji meri del popkulturnega mainstreama, ob vseh izpostavljenih zvezdnicah so se v njem izgubile različne perspektive. A pobudo smo sprejeli in se odločili za drugačno zastavitev akcije: zanimajo nas izkušnje oseb različnih družbenih položajev, denimo študentk, prekerk, delavk, upokojenk. Njihove izpovedi objavljamo anonimno, z analizo pa želimo opozoriti na strukturna mesta, kjer se spolno nasilje in nadlegovanje pojavlja.”

Kakšni so izsledki in rezultati kampanje?

“Pričevanja zbiramo na strani www.jaztudi.si. Sporočila in opise, ki jih prejmemo, anonimiziramo, jih uvrščamo v širše sklope okoliščin in naložimo na svojo spletno stran. Vsaka oseba, ki je pripravljena z nami deliti svojo izkušnjo, s svojim glasom opozarja na strukturna mesta vzpostavljanja problemov. Izpovedi razkrivajo, da se nadlegovanje in nasilje zelo pogosto dogajata med tistimi, ki so osebam najbližji. Ob tem izpovedi opozarjajo na apatičnost in ignoranco bližnjih, ki so bili priča spolnemu nadlegovanju in nasilju. Učiteljice, očetje, strici, mame, bratje, prijateljice, ki so ob nedopustnih ravnanjih skomignili z rameni, zamahnili z roko ali umaknili pogled. Izpovedi pa govorijo tudi o solidarnosti in zavezništvu. Opisujejo različne prakse in načine pomoči in zaščite pred spolnim nadlegovanjem in nasiljem. Zato je potrebna občutljivost in krepitev moči za spoprijem s problematiko na osebni in strukturni ravni.”

Spet zahtevajmo “kruha in rož”

Pogumna punca je tudi vaša babica, mladinska pisateljica Polonca Kovač. Kaj vam je dala?

“Njenih pravljic kot majhna deklica nisem želela brati. V resnici sem jih spoznala pred tremi leti, ko sem z urednico Ireno Matko Lukan pripravljala njeno monografijo Kaj se komu sanja. Ugotovila sem, da je Polonca izjemna pisateljica. Svet njenih pravljic je pisan in prijazen, v njem pa je ostrina, ki družbi nastavlja ogledalo. Polonca je tudi izjemna poznavalka knjig. Všeč so nama podobne. Vedno sem vesela njenih bralnih priporočil.”

Med sprehodom po Kopru ste s telefonom fotografirali eno od knjig v izložbi antikvariata, angažirana sporočila med bralke pošiljate s pisano besedo na papirju … Kaj vam pomeni knjiga?

“Knjigo so vsaj pol mojega sveta. So pomembna zatočišča in mesta za razmislek in navdih . Nekatere preberem tudi večkrat. Prepričana sem, da smo bralci in bralke podobni ljudje. Vesela sem, da sem imela dve leti možnost delati na Založbi Mladinska knjiga in Cankarjevi založbi. Ugotovila sem, da je ustvarjanje knjig kolektiven proces, v katerem sodelujejo najrazličnejše ljudje. To se mi zdi v svetu, v katerem živimo, dragocena redkost.”

Sedanja predsednica Društva slovenskih pisateljev Aksinja Kermauner je po Miri Mihelič šele druga ženska na tem položaju. Bi od humanistov morali pričakovati drugačno statistiko?

“Mislim, da bi si drugačno statistiko lahko želeli, ne moremo je pa pričakovati. Neenakost spolov je družben pojav. Humanizem in literatura tu žal nista nobena izjema. Ženske na vodilnih položajih niso pogosto prisotne. Kljub temu da nam je Univerza dala nekatere najboljše feministične tekste, tudi sama še vedno reproducira različne oblike družbene podrejenosti. Veliko je prekernih zaposlitev, zaposlitev z elementi rednega delovnega razmerja in podobno. Zavedati se moramo, da vse te institucije ne delujejo izven sistema in da se tudi v njih reproducirajo splošni družbeni vzorci.”

Letos je 80 let dopolnila Svetlana Makarovič, pesnica, pravljičarka, šansonjerka in prav gotovo »pogumna punca«, ki še zmeraj zna pritegniti, ganiti, vznemiriti. Kakšen je po vaše njen prispevek k uveljavljanju ženske v slovenski družbi?

“Svetlana Makarovič v slovensko družbo predvsem prinaša tehten, direkten in oster premislek. Sama jo spoštujem, ker se ne boji avtoritet. Nenehno prevprašuje družbo in razmerja v njej. Predvsem pa spregovori, ko vsi ostali molčijo.”

Kakšen bo vaš 8. marec letos?

“Z Inštitutom 8. marec bomo danes v Trubarjevi hiši literature organizirali branje osebnih izpovedi različnih izkušenj delavk na delovnem mestu. Kapitalizem je namreč še posebej neprizanesljiv do žensk. V Evropski uniji je povprečna stopnja zaposlenosti žensk še vedno precej nižja od stopnje zaposlenosti moških. V posameznih sektorjih in dejavnostih razlike v plačah za enako delo dosegajo celo 20 odstotkov. Ženske so zaradi vnaprejšnjih, s spolnimi stereotipi pogojenih pričakovanj in prepričanj pogosteje neenako obravnavane pri zaposlovanju in delu. Pogosteje so tudi žrtve spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu. Pomembno se nam zdi, da damo njihovim izkušnjam glas. In da ponovno glasno zahtevamo 'kruha in rož'.”  


Najbolj brano