Državni posli na rezilu žice
Komentarji
06. 03. 2019, 19.46
, posodobljeno: 19. 04. 2019, 19.50
Več kot tri leta si je Transparency International (TI) Slovenia prizadeval, da bi dokumenti, povezani z nakupi rezilne ograje in panelov za zaščito slovenske meje pred migrantskim valom, postali javni. Temu se je, poleg zavoda za blagovne rezerve, ki sodi v neposredno pristojnost vlade, na vse načine upiral tudi bivši premier in prvi mož SMC Miro Cerar. Težko je reči, da je zadeva izbila na dan prav zdaj zaradi evropskih volitev ali zaradi “nadgradnje” sporne zadeve maketa.
Prvi poskusi, da bi davkoplačevalce seznanili s tem, koliko njihovega denarja je brez javnega naročila pod oznako “interno” šlo nekemu dejansko neznanemu podjetju brez kakšnih večjih referenc, segajo v marec 2016. Kljub temu da je informacijska pooblaščenka že oktobra leta 2016 naložila zavodu za blagovne rezerve, naj razkrije pogodbe, je ta z različnimi sodnimi mahinacijami uspel pogodbe ohraniti v tajnosti do nedavnega, ko je vrhovno sodišče zavrnilo predlog zavoda za revizijo.
Posli z žico občutno presegajo vrednost posla z maketo drugega tira, zaradi katere so nekatere glave že letele.
V treh letih ni prav nihče utemeljil, kakšno nevarnost za nacionalno varnost bi pomenilo razkritje teh pogodb oziroma še dodatno odtekanje davkoplačevalskega denarja pri zamenjavi rezilne žice s paneli. Ki jih je seveda dobavilo isto podjetje, v izjemno kratkih rokih; ena od pogodb navaja celo možnost dobave žice v istem dnevu. Vrednost poslov sega v milijone, plačilni roki, ob katerih bi gospodarstveniki skakali v zrak od navdušenja, pa so bili izjemno kratki, od “takoj” do sedem dni.
Skratka, posli, ki so se dogajali mimo oči javnosti in za katere si je prejšnja politična garnitura zelo prizadevala, da ne bi prišli na dan, občutno presegajo vrednost posla z maketo drugega tira, zaradi katere so nekatere glave že letele in ni izključeno, da ne bo še kakšna. Pričakovati je, da bo vprašanje domnevno nenavadnih postopkov pri nakupu rezilne žice in panelov ter morebitna odgovornost posameznikov v prihodnjih dneh našlo mesto tudi v političnih razpravah. Verjetnost, da je direktor zavoda za blagovne rezerve delal na lastno pest, je majhna, čeprav se bo tožilstvo zdaj očitno ukvarjalo z njim oziroma s sumom, da je storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Morda pa se bo izkazalo, da so v naši državi problematične le tatvine sendvičev.