Odvisniki od telefonov

Naši telefoni so postali zraščeni z našimi rokami, dlanmi in prsti. Podobno kot nohti, le da telefona ni treba tupatam ostriči, čeprav bi bilo to včasih koristno za našo dušo in telo. Na družbenih omrežjih živi živopisan in polifoničen vzporedni svet, ne, več milijonov vzporednih svetov.

Ksenija Benedetti
Ksenija Benedetti 

Že dolgo je eden izmed nekibernetičnih svetov tudi Orwellov 1984. Znanstvenofantastični filmi niso več nič posebnega, ker se vse to že dogaja. Tu in zdaj. Film Matrica je z mnogimi drugimi filmi počasi zlezel iz platen med nas. In mi vse to slepo, celo z veseljem in z velikansko nenasitno žlico goltamo, ne da bi se za hip ustavili in včasih poiskali stikalo za off.

Ah, ne, ne strežem vam nič apokaliptičnega. Ampak ko se včasih ozrem po restavraciji in zagledam pare, družine, družbe, vsak s svojim telefonom v roki, ki ga ne odložijo niti, ko je prednje postavljen krožnik fužev s tartufi ali gobova juha, se takim mislim ne morem izogniti. Virtualni svet je pač bolj privlačen od realnega. Barve so bolj žive, dogajanje je hitro, užitki so takojšnji, čeprav trajajo le hip. Zato se kopičenje takih hipov ne prekine niti med druženjem z drugimi. Ali med opravljanjem male in velike potrebe na stranišču. Zakaj, povejte mi, zakaj se dobite s prijatelji, znanci, sorodniki, če jim rečete le dober dan in se takoj zatem potopite v svoj telefonski izrastek na/v roki?

Zakaj, povejte mi, zakaj se dobite s prijatelji, znanci, sorodniki, če jim rečete le dober dan in se takoj zatem potopite v svoj telefonski izrastek na/v roki?

Zakaj slikate postrežen krožnik v restavraciji in ga takoj objavite? Zakaj je prva stvar, ko pridete na koncert Zdravka Čolića ali Jana Plestenjaka, selfi v dvorani in takojšnja objava na družbenih omrežjih, da pokažete vsem, kako se imate fajn? Namesto, da bi se RES imeli fajn, je postalo veliko bolj pomembno razkazovanje drugim, kako se imate fajn. Ker če svojih užitkov ne pokažete, jih ni. In potem vzklije zavist: joj, glej, on je pa šel v Pariz, ona na Falklanske otoke, oni na smučanje v Dolomite. Ali: kako je on leeep, nobenega mozolja nima in ona nobene gube, v resnici pa je seveda na delu fotošop, ker si objave z mozolji in gubami in podbradki nihče ne dovoli. In potem ste zavistni še sami sebi, ko si ogledujete svoj profil, ki je ves poštirkan in za katerega skrbite tako skrbno, kot so naši nonoti skrbeli za sadovnjake in oljčne nasade. In vsak lajk je nova doza dopamina. Ne objem prijatelja, ne slastna jed ali divji ples v Tivoliju. Lajk in navdušen komentar fb frenda. Več je lajkov, večji je užitek. In en sam ali trije lajki niso dovolj, seveda; pomanjkanje dvignjenih palcev povzroči globoke črne depresije.

Pa selfiji. Okej, razumem selfi s piramido, kamelo, Triglavom v ozadju. Razumem selfi s prijateljem, z ženo, družino, s prijateljicami, z mačko, želvo, s Fifijem. Ne razumem pa selfijev iz vseh zornih kotov v pisarni, doma, sam (in osamljen) s sabo, po možnosti z našobljenimi usti. Najmanj dva do trikrat na dan. RESNO??? Zakaj??? Od kje pricapljajo take potrebe? Ali objave fotografije hrane, z vseh zornih kotov in v vseh fazah. Moka. Moka in jajce. Moka in jajce in pecilni prašek. Moka in jajce in pecilni prašek in vanilin sladkor. In tako naprej do peciva na krožniku. In čez eno uro: solata. In čez dve uri: avokado z mandlji, marmelado in čebulo.

In potem komentarji. Od dežurnih lektorjev do pametnjakovičev, od fenov in navijačev do bruhanja zavisti in nedosegljivega kislega grozdja, ki je v resnici sladko. Da ne govorim o lažnih profilih in sproščanju lastnih psihičnih problemov pod objave drugih. In skrajnih političnih slepih navijanj. Desnih IN levih, da ne bo pomote. Ljudje s plašnicami na očeh, ki zaradi zaslepljenosti in življenja v zaprtih zatohlih predalih ne zmorejo iztisniti iz sebe in tipkovnic drugega kot blato, gnus, ogorčenje in zgražanje do drugače mislečih. Dekadenca na pohodu do niča.

Začne se pa vse že zjutraj doma. Ob družinskih zajtrkih. Če mama, tata, teta, nono takoj zjutraj planejo na svoje e-naprave, otrokom ne preostane drugega, kot da jih posnemajo. Si res nimate več kaj povedati?

Ma ne, ni me zagrabila nostalgija in ne hrepenim po starih časih, ko telefonov še ni bilo. In jaz sem daleč od ideala. Telefon je zame nepogrešljivo orodje, ki ga imam rada. Z njim tudi ustvarjam. Pred enim tednom sem ga pozabila doma in sem bila pol dneva brez. Mala kriza, priznam. Tudi jaz sem deloma odvisna. Ne sicer toliko, da bi dajala prednost telefonu, ko sem z drugimi ljudmi, in ne toliko, da bi se hranila z lajki. Tudi ne toliko, da bi se sproščala z neprimernimi komentarji in dodajala nove ognje nestrpnim vojnam na omrežjih. Res pa je, da moram vsake toliko pogledati in pregledati nove mejle in nove objave. Nekajkrat na dan. Recimo vsaj trikrat. Na štirih družbenih omrežjih. Ja. Takle mamo.


Najbolj brano