Kako pravilno sklanjamo:pri njem ali pri njemu?

Odgovor na vprašanje, kaj je nekaj prav v človekovem ravnanju, je odvisen od neštetih zakonov, dogovorov, sporazumov, navodil, pravil ... Toda če vse to in drugo, kar je pametnega, odpove, je odgovor tak, kakršna je miselnost politikov, ki družbi vladajo. Sprejmejo politično odločitev! O tej pa dobro vemo, kakšna je: redkokdaj pravilna, če pomislimo na večino Hitlerjevih in Mussolinijevih odločitev.

prof. Jože Hočevar Foto: Maksimiljana Ipavec
prof. Jože Hočevar Foto: Maksimiljana Ipavec

Zakoni in predpisi, po katerih se ravnamo sami ali nas ravnajo sile matere narave, so dvovrstni: ali so naravni, trajni, večni - ali pa človekovi, začasni, redko trajni. Pri naravnih si ne moremo privoščiti svobode, da bi jih preoblikovali kar po svoji glavi. Prosti pad v naravi, če navedemo primer, je prosti pad in ga ni moč z ničimer spremeniti, razen če bi poleteli na kak drug planet, večji ali manjši od naše domovine Zemlje. Na večjem bi predmeti padali hitreje, a na manjšem počasneje. Prosti pad je zakonitost matere narave, ki je ni mogoče spremeniti.

Drugače je z zakoni in predpisi, kakršne sprejema človek sam zaradi sebe. Ti so spremenljivi in niso večni, kakršen je zakon, ki ureja prosti pad. Ker človekova zakonodaja hitrega življenja ne dohaja in za njim že dolgo zaostaja, smo prisiljeni nenehno menjati zakone in predpise, določila, usmeritve in podobna navodila, da z njimi usmerjamo človekovo ravnanje in delo. Prejšnji zakon komaj uveljavimo, že ga moramo dopolnjevati ali nadomestiti z novim, le na videz boljšim.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na: joze.hocevar@primorske.si

Podobno kot v življenju in naravi se dogaja v jeziku. Tudi njemu, ki je del narave, vladajo zakoni in pravila, ki so dvojni: ali naravni, kakor so vgrajeni že v sam jezik, ali umetni, ki mu jih za jezik v knjigi predpisuje človek v želji, da bi bil jezik v knjigi čim bolj enoten in vsem razumljiv. Da je to res, bomo spoznali ob vprašanju bralke Tanje, ki se je predstavila kot “uslužbenka iz Ljubljane”. Zmotila jo je razvada skoraj vseh Slovencev, da v zborni govor in v knjižni jezik, še najbolj pa v pogovornega, radi vpletamo posebnosti vsak svojega narečja: “Spoštovani profesor Hočevar, stanujem v bloku, kjer imam sosedo, ki je ne samo zavedna, ampak goreča Primorka, prava lokalpatriotka. Tako ji pravimo Ljubljančani, mi blokarji, ki nismo niti eno niti drugo, ne zavedni in še manj za kaj 'zagriženi', kot pravi ona. Smo navadni kruhoborci, povprečneži mestnega povprečja. Ker je soseda Primorka, redno hodi k trafikantu po primorski časopis. Ona reče 'po Primorske'. Posodi jih tudi meni; največkrat jo za to prosim ob petkih, ko je v njih objavljen 7. val. Ker se pri svojem delu v službi večkrat srečujem s kakim dvomom ob vprašanju, kako je treba kako besedo prav zapisati, v 7. valu zmerom preberem vaš članek, v katerem odgovarjate na vprašanja o jeziku. Zato sem danes tudi jaz našla toliko poguma, da vam zapišem nekaj besed o neki napaki in o tem, kaj me najbolj muči pri mojem tajniškem tipkanju.”

“Moje sodelavke se vozijo večinoma z Gorenjskega in se med sabo pogovarjajo samo v gorenjščini; tiste, ki smo iz Ljubljane, pa govorimo po ljubljansko. Enako tudi moški, a ženske smo bolj klepetave in jih zato večkrat slišim kakor moške. Vsi govorijo: na temu sestanku smo sklenili; pri našemu direktorju boš zvedela ta podatek; ob Prešernovemu prazniku smo prosti; pri njemu ne boš nič dosegla. Vem, da to ni pravilno, ampak po mojem vsi delajo napake. V šoli me je profesorica slovenščine vselej popravila, če sem rekla po domače: 'pri njemu'. Pravilno je: 'pri njem!' me je popravila in mi dala šus. Vendar mi moje sodelavke ne verjamejo, da govorijo narobe. Skoraj smo se sprli, ko mi je vodja pisarne, ki tudi dela to napako, kar ukazal, da moram tudi jaz v poročilih, ki mi jih narekuje, pisati tako, s takimi napakami. Po njegovem bi morala zapisati, da smo 'na temu sestanku sklenili', ne pa, da smo 'na tem sestanku sklenili'.”

“Ker takih napak ne delamo samo pri nas, ampak jih slišim tudi drugod in sem jih našla natisnjene tudi v resnih časopisih, se obračam na vas, profesor, da mi poveste, ali imam prav, ko sodelavce prepričujem, da ni prav, če po njihovem zapišem: pri njemu; na temu sestanku; pri našemu direktorju; ob Prešernovemu prazniku. Zanima me vaš odgovor. Zapišite tudi to, zakaj do teh napak prihaja in kako bi jih odpravili. Hvala za odgovor in lepo pozdravljeni.”

Spoštovana gospa Tanja, najpoprej pohvala: prav imate vi, ne vaši zoprniki, zagovorniki narečnih oblik v knjižnem jeziku. Prav je samo tako, kot predpisuje slovnica in vas je učila profesorica: pri njem; na tem sestanku; pri našem direktorju; ob Prešernovem prazniku. A jim ne smete preveč zameriti, kajti Slovenci smo nepoboljšljivci in ne iščemo podobnosti, temveč razlike med seboj, da se lahko prepiramo.

A zdaj razlaga in odgovor na vaše vprašanje, zakaj do teh napak prihaja. Če iz malo bolj neslovničnega kota pogledava na napačno sklanjatev pridevnikov in zaimkov moškega spola v mestniku ednine, morava vašim “nasprotnikom” priznati, da imajo navsezadnje tudi malo prav, ko trdijo drugače kakor naša slovnica. Ta predpisuje, da je prav samo: pri dobrem delu, oni pa: pri dobremu delu. Po narečjih, ki se ravnajo po naravnih jezikovnih zakonitostih, so namreč žive oblike s končnico -u: pr' dobremu, pr' njemu. Po teh narečnih oblikah, ki so naravne, se zgledujejo vaši nasprotniki pravilnih oblik: pri njem (ne pri njemu), pri tem (ne pri temu), pri dobrem (ne pri dobremu). Zaradi tega, gospa Tanja, jim morate vsaj malo oprostiti in prijateljsko popiti z njimi kavo.

Tisti med Slovenci, ki spoštujejo narečje v taki meri, da ga vsakdo kar potiska v knjižni jezik, namreč najdejo opravičilo za obliko “pri njemu” (s končnico -u), ne “pri njem” (brez končnice -u) tudi v sklanjatvi samostalnikov moškega spola. Ti imajo v mestniku ednine končnico -u: pri bratu, pri očetu, pri sosedu. A za zaimke in pridevnike je ukazano, da naj ostanejo brez tega u-ja: pri mojem bratu, pri našem očetu, pri dobrem sosedu. Marsikdo bi se vprašal, zakaj samostalniki z u-jem, pridevniki in zaimki pa brez u-ja. Skoraj vsak praktični Slovenec, draga gospa Tanja, vam bi predlagal, naj imajo obrazilo -u še zaimki in pridevniki, če ga smejo imeti samostalniki. Obrazilo -u bi zaimkom in pridevnikom kar meni nič in tebi nič dodal ... in tiho, slovničarji! Navedel bi še najtehtnejši dokaz, da ima prav, češ da je celo Prešeren napačen mestnik “v njemu” zapisal v Krstu pri Savici. “V veselju skoraj mi srce omaga, ki v njemu tvoja ga ljubezen vname,” Črtomir prizna Bogomili.

Toda, vendar, ampak, gospa Tanja, kljub vsem tem razlagam in opravičevanju napačnih oblik nisva še prišla do konca, ampak sva še zmerom na začetku. Vaši zagovorniki napačne oblike “pri njemu” so v veliki in škodljivi zmoti. Predpise in zakone knjižnega jezika moramo izpolnjevati. Knjižni jezik, ki naš narod kot najmočnejši zaveznik brani, povezuje in vzdržuje, moramo varovati in ohranjati tako kot punčico v očesu, zdravje, red in snago. Če ljudje umirajo kljub nasprotnemu prizadevanju zdravnikov, to še ni opravičilo, da lahko odpravimo ministrstvo za zdravstvo. In če kljub najstrožji policiji ljudje lahko nekaznovano kradejo, to še ne pomeni, da smemo razpustiti policijo. Ni dobro, če preveč hitiš, ko ne veš, kam greš.


Najbolj brano