Miha Nemec: “Bil bi trubadur ali sufi ali ...”

Prihodnji mesec bo Miha Nemec nastopil v prvi slovenski izvedbi za oder prirejenega romana Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha - to bo že njegova štirideseta novogoriška predstava, ki jo sooblikuje kot igralec.

 Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Zelo uspešno pa je tudi zrežiral več uprizoritev, med njimi sta bili najbolj odmevni Life®anti in Rokovnjači. Z režijo predstave Šakuntala, ki je v ponedeljek gostovala v SNG Nova Gorica, zaključuje študij režije na ljubljanski AGRFT.

Kako si kaj?

“Hvala, dobro. Se trudim uživati.”

“Ven je treba iti. V gozd, na travnike, hoditi, teči, smučati, peti, plesati, se družiti in ljubiti.”

Miha Nemec

igralec in režiser

Kaj si imel za zajtrk?

“Danes? Drugi hod po zelo dobri pomaranči je bil fantastičen doma pečen bel kruh, ki ga je ustvarila Maja, moja žena.”

Kaj najprej storiš, ko prideš domov?

“Preklapljam in se vživljam v vloge, ki so primerne za okolje družinskega življenja.”

Najljubša pesem ta trenutek?

“Ta trenutek je to ljudska pesem Spet prihaja k nam poletje, ki jo pojeta Kaja Lorenci in Žan Perko v predstavi Šakuntala 117 / spominjanje ljubezni - moji magistrski predstavi na smeri gledališka režija.”

Katera tvoja lastnost ti je najbolj všeč?

“Igrivost.”

Katera pa najmanj?

“Užaljenost.”

Brez česa ne moreš živeti?

“Brez volje, brez radosti me še zrak ne zanima.”

Kaj storiš, ko se zaveš, da si naredil napako?

“Najprej sem seveda jezen na druge, potem na sebe, nato se poskusim čimprej umiriti, prevzeti odgovornost, se opravičiti in si napako tudi oprostiti. Ne vedno v istem vrstnem redu.”

Kaj pričakuješ od drugega?

“Prijaznost. Sodelovanje. Razumevanje. Sprejemanje. Empatijo. To, kar pričakujem tudi od sebe.”

Če ne bi bil igralec bi bil …

“Sem že. Že tako nimam samo enega poklica. Ne gre. Sem dvojček. Poleg tega, da sem igralec, sem zelo rad tudi v drugih vlogah. Sem tudi gledališki režiser, avtor dramskih besedil. Vse to so vloge, ki soustvarjajo gledališče, in jaz rad gledam gledališče iz več smeri. Če ne bi ustvarjal gledališča, bi bil trubadur ali brahman, sufi, krščanski mistik. To so osebnosti, ki me ta trenutek najbolj vznemirjajo. Včasih bi bil Indijanec, raziskoval bi teritorije. Bil bi nedosegljiv dalj časa. Staroverec mogoče. Bil bi raziskovalec. V bistvu bi se ves čas igral. Eh, pa sem že nazaj.”

Kaj je zadnje, kar pomisliš, preden stopiš na oder?

“Kako se počutim? Od tu dalje so vse misli last predstave.”

Kaj je zate igra z eno besedo?

“Srečanja.”

Kaj je zate največja pridobitev civilizacije?

“Sobivanje, sodelovanje, strpnost, pomoč, vzpodbujanje v vseh oblikah, ki smo si jih izmislili znotraj skupnosti.”

Kaj bi sporočil drugim?

“Ven je treba iti. V gozd, na travnike, hoditi, teči, smučati, peti, plesati, se družiti in ljubiti.”


Najbolj brano