Novi obrazi refoška

Prejšnja sobota je bila v Kopru in Izoli dan za refošk. O vinih iz najbolj zastopane sorte vinske trte v slovenski Istri in na Krasu so v okviru festivala Refuscus Mundi - Svet refoška govorili na dopoldanskem simpoziju v koprski Pretorski palači, popoldne pa je bila v še enem biseru beneške arhitekture, v izolski Manziolijevi palači, degustacija 110 vin 42 vinarjev iz Slovenije, Hrvaške in Italije, ki so jo spremljale odlično obiskane vodene degustacije.

Odpri galerijo

Pretorsko palačo v Kopru so prejšnjo soboto dodobra napolnili z vinom. A ne dobesedno, temveč z marketinško-prodajnimi temami o promociji vin in vinskega turizma z nišnim značajem na primeru refoška in terana. Tokrat ni šlo za pogled z domačega dvorišča, temveč za pogled od zunaj, da bi doma spoznali, kako jih vidijo v okoljih, kjer refošk ali teran nista tako samoumevna kot v Istri in na Krasu.

Vino kot ambasador kulture

“Vino je ambasador kulture, pa tudi turistične destinacije,” je med uvodnim pozdravom zbranim dejal Borut Fakin, direktor Vinakopra, kleti, ki slovi kot največja pridelovalka refoška na svetu. Fakin, uvodničar in moderator simpozija Refuscus Mundi - Svet refoška, je besedo predal Karmen Novarlič, predstavnici Slovenske turistične organizacije, ki je podrobneje razčlenila strategijo turističnega razvoja Slovenije, tudi v luči imenovanja naše države za evropsko gastronomsko regijo v letu 2021, ko bo Slovenija pol leta predsedovala EU. Ankete, študije in izkušnje so pokazale, da sodobni turist išče avtentična doživetja, predstavljena na inovativen način s kančkom butičnosti. Dežela refoška, ki sodi v slovensko makro destinacijsko regijo Mediteranska Slovenija, ima velike priložnosti, vendar tudi izzive, da ponudbo nadgradi od osnovnega produkta do doživetja, s katerim si lahko vsaka destinacija prisluži večjo pozornost blogerjev ter foodijev in s tem prisotnost in prepoznavnost v družbenih medijih, je dejala Novarličeva.

“Dežela refoška ima velike priložnosti, vendar tudi izzive, da ponudbo nadgradi od osnovnega produkta do doživetja.”

Karmen Novarlič, Slovenska turistična organizacija

Iskanje prepoznavnosti v ameriški džungli

Gost iz ZDA Jay Wisniewski, ki je dober poznavalec, ambasador, uvoznik in promotor slovenskih vin na drugi strani Atlantika, je na podlagi lastnih izkušenj opisal, kako je možno prodreti na zasičen ameriški trg. V vinsko-geografskem znanju Američana Slovenija ni sama po sebi blagovna znamka, na katero bi se lahko vinarji sklicevali, podobno kot se Francozi ali Italijani na njihovo državo, zato si je na vinski karti omislil kategorijo vina z obal Jadranskega morja, s katero je uspešno pritegnil pozornost gostov. Sicer pa je trenutno obdobje v ZDA označil za čas velike zmede, ko je prehrambena industrija iskala in vsiljevala rešitve za potešitev lakote prebivalcev prenaseljenih mest, vendar se je izkazalo, da ni škodljiva samo hitra in cenena hrana, ampak tudi pot do nje, ki sloni na pretirani uporabi fitofarmacevtskih sredstev. Kot odziv na to se povečuje zanimanje za avtentičnost, izgubljeno pred več kot pol stoletja, skupaj s tem pa tudi za poštene pridelke, ki jih Slovenija (še) lahko ponudi. Pri tem je opozoril na pomen določitve ustrezne prave cene, ki potrošnika privabi in ga spodbudi, da bo nekoč poskusil tudi dražja vina neke kleti. Vinarjem je položil na srce pomen dobre in sodobne etikete, ki lahko s selfijem naklonjeni mladi generaciji poveča vinarjevo prepoznavnost in zanimanje za njegova vina.

Legendarni ljubljanski gostilničar Svetozar RaspopovićPope iz restavracije As, ki ima sicer korenine na Krasu, je izpostavil pomen ponudbe, sloneče na lokalnih surovinah, pa naj gre za govedino ali vino. Ob butičnosti turističnega in gastronomskega produkta je podčrtal pravi pristop do gosta, ki mora biti oseben, iskren, srčen, zato pripisuje vlaganju v kadre vsaj tak ali še večji pomen, kot ga imajo naložbe v turistično infrastrukturo. Ob misli, da je (dobro) gostinstvo mali teater, je namenil črnim peninam na osnovi refoška oziroma terana vlogo uvodnega akta, predigre.

Košarica antioksidantov iz Istre

Posvet je zaključil direktor Turističnega združenja Istre iz Poreča Denis Ivošević, ki je postavil refošk v kontekst vinskega turizma, ki je sestavni del gurmanskega in s tem eden od temeljev celotne podobe in ponudbe neke regije. “Verjetno je med turisti malo takih, ki bi prihajali k nam zgolj iz navdušenja za naša vina, smo pa s premišljeno strategijo, ki smo jo začeli uresničevati v devetdesetih letih, dosegli, da se turisti zanimajo tudi za vino,” je dejal in izpostavil skrb za vzgojo ponudnikov, ki so jim pozornost preusmerili od zadovoljstva z množico gostov do pozornosti, ki jo morajo namenjati posameznikom in manjšim skupinam. “Avtobusni gosti prinašajo dobiček agencijam, vinarju izgubo, gostu dolgčas,” je utemeljeval razlog, zaradi katerega njihova organizacija ni podpirala gradnje velikih degustacijskih prostorov, ampak intimne kotičke za stik med ponudniki domačih pridelkov, med katerimi je ob vinu izpostavil predvsem ekstra deviško oljčno olje, in kupci. Istra lahko stavi tudi na tartufe in v teh segmentih se je že na devet desetin približala zastavljenim standardom visoke kakovosti, vendar je Ivošević prepričan, da bo zadnjih deset odstotkov najtrši oreh, ki ga bo potrebno streti za uvrstitev v krog dežel z ekskluzivno ponudbo. Med projekti prihodnosti, ki lahko naredijo Istro še bolj prepoznavno, je uvrstil gastronomski produkt, ki bi temeljil na naravnih antioksidantih, ki postajajo vse bolj priljubljeni med iskalci naravnih virov zdravja. “Šparglje, česen, oljke, koprive in seveda refošk so močni akterji z antioksidanti, ki nas ščitijo pred slabim vplivom prostih radikalov in upočasnjujejo staranje celic. Razmišljam o sloganu v stilu - pridite za deset dni v Istro in vrnili se boste štirinajst dni mlajši,” je zaključil svoja razmišljanja gost iz hrvaške regije, ki ji je uspel (skoraj) popoln zasuk iz množičnega turizma, slonečega na trženju obmorskih kapacitet, k uveljavitvi pestrosti in privlačnosti celotnega polotoka in vseh krajevnih pridelkov.

Refošk kot elegantno zorjeno vino

Teoretični del iz koprske Pretorske palače je imel praktično nadaljevanje v Manziolijevi palači v Izoli. Tam se je s 110 vini iz sorte refošk predstavilo 42 vinarjev iz Slovenije, Italije in Hrvaške. Številčna, kar mednarodno pisana druščina obiskovalcev, med katerimi so prevladovali mladi, je spoznavala nove obraze refoška. Tu in tam je še bil kak vzorec refoška ali terana, ki je spominjal na starejše čase, v veliki večini pa je šlo za elegantna, zorjena vina z obvladanimi kislinami, donegovana in pripravljena za stik s širšo publiko.

Potenciale vin iz sorte, ki je najbolj doma ob severnem Jadranu, so dokazovali na štirih povsem zapolnjenih vodenih degustacijah. Uroš Rojac ter Boris in Jan Bordon so predstavili svoja vina od vstopa v nov slogovni razred zorjenih refoškov v letih 2001 in 2005. Tudi najstarejša vzorca sta bila sadna in sočna, vertikala pa je predstavila dve koherentni in referenčni poetiki v pridelavi vin iz najbolj razširjene sorte vinske trte v slovenski Istri.

Vina iz svojih kleti so predstavili tudi enologa Vinakopra Boštjan Zidar in Rok Jamnik ter Nika Gregorič iz Vinakrasa, popoldne v knjižnici palače Manzioli pa je z izborom zorjenih zvrsti z refoškom iz treh držav zaokrožil Filippo Felluga iz kleti Livio Felluga v Furlaniji.

---