Primorska je njen zborovski dragulj

Ko je v Franciji, je povsem predana delu in jo je res težko priklicati. Martina Batič (1978), zborovska dirigentka iz Ajdovščine, ki bo drevi v Ljubljani prejela nagrado Prešernovega sklada, je glasbena direktorica uglednega Choeur de Radio France - Zbora Francoskega radia, enega najštevilnejših profesionalnih sestavov na svetu. Primorka, ki se ji, kakor pravi v dopisnem intervjuju, že od otroštva uresničujejo sanje, je na svoje korenine ponosna.

> Težko smo vas ulovili za intervju. Ko ste v Franciji, je slišati, da ste stoodstotno zasedeni z zborom. Kakšno je vaše “razmerje” z Zborom Francoskega radia? Kako je dirigirati največjemu, kar 95-članskemu zboru, kaj vse to prinaša?

“Služba glasbene direktorice francoskega radijskega zbora, kar bi bil dobesedni prevod mojega tukajšnjega naziva, prinaša posebno odgovornost. To delovno mesto je predvsem umetniške narave, zato je moje delo tu povezano z glasbo. Ukvarjam se s pripravo zborov drugim orkestralnim dirigentom, izbiram sporede za zborovske samostojne a cappella koncerte, sodelujem z glasbenimi direktorji ostalih treh ansamblov, dirigiram koncerte, izbiram pevce in sestavljam zasedbe, ki jih narekujejo izbrani sporedi. Seveda se pa vmes pripravljam in študiram partiture. Dirigirati tako velikemu zboru je poseben občutek. Malo za hec, malo za res, včasih daje občutek pilotiranja velikega jumbo jeta, zagotovo pa zvenita oba dinamična ekstrema, ki ju v glasbi poznamo pod izrazoma forte fortissimo in piano pianissimo, nepozabno. Samo tako velike zasedbe lahko tako posebno zvenijo. Posebej pri srcu mi je zvok in občutek ob doživetju piana pianissima tako velikega zbora ...”

> Kdaj zbor zveni dobro, odlično? Od katerih dejavnikov je končni zven odvisen? Kdaj ste zadovoljni?

“Pri tako velikih ansamblih je usklajevanje med posamezniki ponavadi največji izziv. Gre za usklajevanje skupnih vdihov, poenotenje vokalov, jasnih dinamičnih lokov, poenotenje izgovorjave in predvsem skupno končevanje besed. Ko so ti dejavniki čimbolj poenoteni, se lahko začne delo na čim boljšem zvoku, barvi zbora, estetiki zborovskega poustvarjanja, ki zajema pravilne načine izvajalske prakse. Ker je moje profesionalno zadovoljstvo tako kompleksno in odvisno od toliko faktorjev, štejem ta čas v trenutkih. Seveda so pa ti zame ključni in so mi najpomembnejša spodbuda pri delu, pri moji ljubezni, ki je dirigiranje.”

Uspel ji je eden največjih prodorov v tujini

“Repertoar in znanje Martine Batič zajemata zborovsko in oratorijsko glasbo večine historičnih in slogovnih obdobij, od renesanse do najsodobnejših estetskih tokov. Zelo pomembno je, da v koncerte tujih poustvarjalnih sestavov vključuje tudi slovenska glasbena dela, poskrbela pa je tudi, da glasbene ustanove v tujini naročajo nova slovenska dela,” so zapisali v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada Martini Batič ter ob tem poudarili, da je njena naklonjenost domačim skladateljem nedvomno vredna posebne pozornosti in pohvale. “Izjemen smisel za oblikovanje zborovskega zvoka jo je v letu 2018 privedel na čelo enega najpomembnejših svetovnih zborov, Choeur de Radio France (Zbor Francoskega radia), v Parizu. To je eden od največjih prodorov slovenskih glasbenikov v tujini doslej,” so še zapisali.

Živi svoje sanje

> Nagrado Prešernovega sklada ste prejeli za dosežke v zadnjih treh letih. S kakšnimi občutki jo sprejemate? Prihaja v pravem času? Ste tudi vi najbolj zadovoljni s temi uspehi ali je še kaj drugega, na kar ste bolj ali pa vsaj tako ponosni?

“Nagrado prejemam s častjo in zelo veselim srcem. Zame prihaja kot presenečenje. Kot zborovski dirigent jo namreč moram postaviti predse, med sebe in vse tiste ljudi doma in po svetu, s katerimi sem kdajkoli stala na odru in jim dirigirala. Mogoče je mejnik v mojem profesionalnem udejstvovanju, mogoče svetilnik, ki mi pravi, da sem na pravi poti. Je pa potrditev stroke, ki jo vsak umetnik konstantno potrebuje in si je želi.”

> Je tudi pri zboru podobno kakor pri, denimo, nogometu - je za neuspehe najbolj odgovoren trener oziroma zborovodja?

“V trenutku, ko človek prevzame odgovornost vodenja katerekoli skupine, z njo prevzema tako odgovornost za uspehe kot neuspehe. To je naloga in poslanstvo vodje.”

Martina Batič

zborovska dirigentka

“Moja Primorska je zame največji dragulj. Ne samo, da imamo na Primorskem že v osnovi odlične pevce, temveč tudi naše primorsko srce sliši, posluša in doživlja zborovsko pesem na drugačen način. Vzroke lahko med drugim iščem tudi v zgodovini, ko je prav zborovska pesem, tista 'sotto voce', edina imela moč preživetja.”

> Če se za hip ozrete v preteklost - kdaj in kako se je zgodila iskrica, ko ste se odločili zborovstvu predati tudi profesionalno?

“Že od malih nog vem, da sem želela dirigirati, in to sem zelo jasno povedala tudi mami in očetu sredi domače dnevne sobe ob gledanju neposrednega prenosa novoletnega koncerta z Dunaja. To mojo željo so starši slišali in jo skupaj z mano negovali s spodbujanjem in spremljanjem. Stvari so se od takrat razvijale in si sledile v nekem logičnem zaporedju. Od otroštva dalje se mi pravzaprav uresničujejo sanje. Danes večkrat na leto stojim pred najboljšimi zborovskim ansambli.”

Pomembna vez z domačim okoljem

> Prihajate iz države, kjer ima zbor domala vsaka vas. A prihajate tudi iz pokrajine, kjer je zborovsko petje še posebej doma. Primorska poje letos praznuje 50 let. Bi lahko dejali, glede na vaše mednarodne izkušnje, da smo v tem posebni? Imamo nekakšen pevski gen?

“Naša domovina je poseben dragulj na zborovskem zemljevidu, tako iz vidika števila pevcev, ki ga premoremo na prebivalca Slovenije, kot tudi po izredni kakovosti in visoki ravni ljubiteljskih zborov. Moja Primorska je pa zame največji dragulj. Ne samo, da imamo na Primorskem že v osnovi odlične pevce, temveč tudi naše primorsko srce sliši, posluša in doživlja zborovsko pesem na drugačen način. Vzroke lahko med drugim iščem tudi v zgodovini, ko je prav zborovska pesem, tista 'sotto voce', edina imela moč preživetja.”

“V trenutku, ko človek prevzame odgovornost vodenja katerekoli skupine, z njo prevzema tako odgovornost za uspehe kot neuspehe. To je naloga in poslanstvo vodje.”

> Zborovska glasba je pri nas dolgo veljala predvsem za domeno ljubiteljske kulture. Z novim dekanom akademije za glasbo, Markom Vatovcem, izvrstnim zborovodjo in prav tako Primorcem, se tudi to spreminja, saj uvaja tudi pri nas vse kakovostnejše izobraževanje za zborovodje, znanje, ki ste ga sami pridobivali v tujini. Kaj vse je treba pri nas na tem področju še postoriti?

“Izredno me veseli in s ponosom gledam na našo ljubljansko glasbeno akademijo, ki v zadnjih letih tako dobro skrbi za bodoče zborovske dirigente. Šele z uvedbo samostojnega študija zborovskega dirigiranja, s kakovostnimi in strokovnimi programi ter koncertnimi dejavnostmi v času izobraževanja lahko zagotavljamo primerno delovanje vseh nivojev zborovske piramide. Tudi akademsko izobraževanje pevcev kliče po tem. Samo z vestnim, aktualnim in v svet odprtim pogledom na strokovno izobraževanje glasbenikov lahko poskrbimo, da bo kvaliteta našega zborovstva rasla ne samo na ljubiteljskem, ampak tudi na profesionalnem zborovskem področju. To izobraževanje mora skrbeti in omogočati nadaljnje plemenitenje tudi naših treh profesionalnih zborovskih sestavov. V mislih imam ljubljanski in mariborski operni zbor ter Zbor slovenske filharmonije.”

> Kaj vas čaka po vrnitvi v Francijo?

“Po vrnitvi v Pariz me najprej čakata zahtevna koncerta na Festivalu Presence, ki je imeniten festival moderne glasbe, kjer dirigiram delo Wolfganga Rihma. Zatem sledi kar nekaj priprav vokalno inštrumentalnih del in sodelovanj s svetovno znanimi orkestrskimi dirigenti, pomlad pa zaključim s celovečernim koncertom z zborom MDR iz Leipziga.”

“Kot sem si vedno želela pogledati dlje od Razdrtega, prek Karavank, si želim te poglede in doživljanja od tam prinašati nazaj domov.”

> Kakšni so trenutno največji izzivi za vas?

“Trenutno mi je največji izziv prilagajanje na nov način življenja med Francijo in Slovenijo ter navajanje na drugačno kulturo in miselnost, kot sem ju srečevala do sedaj.”

> Pred odhodom v Francijo ste dejali, da si želite ohraniti vezi tudi s tukajšnjim “pevskim” okoljem. Vam uspeva?

“Tako je. Slovenija je moj dom. Kot sem si vedno želela pogledati dlje od Razdrtega, prek Karavank, si želim te poglede in doživljanja od tam prinašati nazaj domov. Pogodba s francoskim radiem me zavezuje, da svoj čas v Parizu preživim v 20 tednih, ki so razporejeni čez vso sezono. V vmesnem času svoje dneve preživljam ali doma ali pri ostalih profesionalnih ansamblih, s katerimi sodelujem kot gostujoča dirigentka. Trenutno mi je najbolj posebna vez z domačim pevskim okoljem obisk ajdovskega kora in pevcev, s katerimi smo v Ajdovščini priredili nekaj čudovitih projektov.”

> Imate kak nasvet za mlade, ki bi se podali po vaši poti?

“Izobražujte se, poiščite in obiskujte različne profesorje, obiskujte koncerte, študirajte partiture. Previdno si izberite strokovnega vodjo, ki vam bo s konstruktivno kritiko pomagal rasti in se razvijati v pravo smer, v za vas pravo smer. Talent je samo polovička, ostalo je pa trdo delo in študij.”

> In še za konec: po kašni glasbi sami segate, ko si zaželite odklopa?

“Zelo pogrešam vožnjo s svojim avtomobilom, v katerem si tako rada na glas zavrtim kakšen resnično dober pop ali rock komad.”

> Nam lahko kakega zaupate?

“Tina Turner - Simply the Best, Michael Buble - Save the Last Dance For Me, Eagles - Hotel California, Eros Ramazzotti - Se bastasse una canzone, Michael Jackson - Black Or White, Phil Collins - You’ll Be In My Heart, Norah Jones - Turn Me On, Survivor - Eye Of A Tiger, Van Halen - Jump, Abba - Dancing Queen ... Lahko pa je tudi tudi orkestralna filmska glasba - James Horner, John Williams, Hans Zimmer ...”

---