Gradijo most v virtualni svet

“Danes ga bomo ponovno zgradili, četudi samo virtualno,” je Franco Juri, direktor Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran, danes točno opoldne nagovoril prepolno dvorano v portoroškem Monfortu. S pomočjo predavanj in projekcij na platnu je pred obiskovalci spet zasijal edinstven piranski dvižni most iz leta 1578.

Piranski most bi spet lahko postavili -  preplet realnega in virtualnega  danes omogoča tehnologija “mešane resničnosti”. Foto: Andraž Gombač
Piranski most bi spet lahko postavili - preplet realnega in virtualnega danes omogoča tehnologija “mešane resničnosti”. Foto: Andraž Gombač

PIRAN, PORTOROŽ > V nekdanjem skladišču soli Monfort, kjer zdaj domujeta tudi muzejska zbirka tradicionalnega ladjedelstva in stalna razstava o soli, je Pomorski muzej Sergej Mašera pred slovenskim kulturnim praznikom spet gostil strokovnjake za mostove, kakor jih je pred točno enim letom. Že tedaj so se posvetili piranskemu dvižnemu mostu, ki je v letih 1578-1894 stal tam, kjer je danes avtobusno obračališče ob Tartinijevem trgu. Dokler niso mandrača zasuli in na njegovem mestu uredili trga, je most služil pešcem, poseben dvižni sistem pa je ladjam omogočal plovbo iz mandrača na morje in nazaj.

“Most ni bil samo gmota kamenja. Drznem si reči, da je bil v 316 letih obstoja nekakšna aorta Pirana, piranski Rialto. Z beneškim se po velikosti seveda ne more kosati, po funkciji pa prav gotovo. Po njem so hodili skoraj vsi prebivalci Pirana, in to večkrat na dan,” je dejal poznavalec mostov in njihove zgodovine Gorazd Humar iz Nove Gorice. Preletel je najslavnejše mostove sveta in povedal, da piranskemu pravi Trnuljčica - ker je predolgo spal, strokovnjaki se z njim niso ukvarjali. “A je edinstvena mostna konstrukcija v svetovnem merilu,” poudarja Humar. Ugotovil je, da so graditelji piranskega mostu izkazali izjemno domiselnost in poznavanje stabilnosti tako posameznih delov mosta kakor celote. “Gre za izrazito nenavadno in nekonvencionalno uporabo kamna,” je poudaril Humar in se pomudil še pri vrednotenju kulturne dediščine. Občinstvo so osupnile primerjave, s katerimi je postregel: “V Piranu je zabeleženih kar 238 enot nepremične dediščine. Med njimi je 82 spomenikov lokalnega in samo štirje državnega pomena: cerkev sv. Jurija, stolp ob njej, krstilnica sv. Janeza Krstnika in Sečoveljske soline. Ljubljana pa ima 82 spomenikov državnega pomena! Solkanski most, ki ima največji kamniti lok na svetu, je zabeležen kot spomenik lokalnega pomena, Plečnikov Čevljarski most v Ljubljani pa državnega pomena. Potrebno je prevrednotenje!”

Piranskega mostu resda ni več, lahko pa zaživi v virtualnem svetu, kar sta danes predstavila dr. Milan Kuhta in dr. Danijel Rebolj s Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru. Digitalni model bi lahko zaživel tudi tam, kjer je nekoč stal most - realno bi si podalo roko z virtualnim, kar danes že omogoča tehnologija “mešane resničnosti”.

S piranskim mostom se bodo vsekakor še ukvarjali, so soglašali in se za konec vrnili čisto na začetek: prisluhnili so razglasu iz leta 1578. Beneški dukal, navodilo za gradnjo mostu, je gromko prebral igralec Andrej Jelačin - za okus odlomek v latinščini in celotnega v slovenskem prevodu, za katerega je poskrbel dr. Flavio Bonin, medtem ko ga je v italijanščini prebral direktor muzeja Franco Juri.


Najbolj brano