Peneča vina iz osrčja Istre

Ana in Katarina Peršurić v osrčju Istre nadaljujeta delo, ki ga je zastavil njun oče Đordano. Ne gre zgolj za še eno od vinogradniških kmetij, na kateri deluje mlada generacija, temveč za udejanjenje eksperimenta, v katerega je bilo vloženega veliko znanja in volje.

Ana Peršurič med steklenicami, v katerih zorijo njihove penine. Foto: Sašo Dravinec
Ana Peršurič med steklenicami, v katerih zorijo njihove penine. Foto: Sašo Dravinec

Blizu Višnjana v zaledju Poreča je vasica Pršurići. Od tod je šel v svet po znanje Đordano Peršurić, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, po študiju agronomije v Zagrebu in delu v kombinatu Agrolaguna, prevzel mesto vodje znanstvene enote v ustanavljanju pri kmetijski šoli v Poreču, s katero so želeli obnoviti strokovno in znanstveno delovanje ob boku ugledne šole. Med njenimi ustanovitelji je bil konec 19. stoletja legendarni Carlo Hugues, pri nas najbolj znan kot avtor knjige Oljkarstvo Istre, v kateri je opisal tudi zgodovinske piranske sorte oljk. Peršurić je bil dolgo direktor Inštituta za kmetijstvo in turizem v Poreču, vse do (pre)zgodnje smrti pred nekaj leti pa tudi profesor na poreškem oddelku za vinarstvo reške univerze.

Laboratorij v domačem vinogradu

Peršurićevo raziskovalno delo je bilo tesno povezano s teritorijem, raziskoval in selekcioniral je sorte vinske trte in oblikoval gensko banko vinskih trt s temeljnim ciljem razviti vinogradništvo in vinarstvo v Istri kot trajnostno kmetijsko dejavnost. “Takrat, v osemdesetih letih, je med drugim iskal način, kako ohraniti istrsko malvazijo, saj so kmetje vse več sadili mednarodne sorte. Da se je izognil ukvarjanju z birokracijo, je delal poskuse v domačem vinogradu,” pripoveduje Ana Peršurić, ki s sestro Katarino, obe sta agronominji, nadaljuje delo na domačem posestvu.

Protokolarna penina

S pomočjo prijateljev iz Conegliana je poskuse v vinogradih Peršurić prenesel v klet in leta 1990 napolnil nekaj sto steklenic penečega vina, v njem je bila glavna sorta malvazija. Ob Ivu Turku iz Zagorja je bil s tem edini pridelovalec penečih vin na Hrvaškem. Prišlo je do osamosvojitve in v Zagrebu so želeli nazdravljati z domačim penečim vinom, najprej ob otvoritvi Narodne knjižnice. Peršurić je moral izbrati ime za svoje vino, odločil se je za Misal, kakor je naslov prve hrvaške tiskane knjige. O penini iz Istre so začeli pisati v časopisih, naenkrat se je začelo povpraševanje in v Pršurićih so nadaljevali s pridelavo: prilagodili so sortni nabor, tudi šparonsko obliko, razširili vinograde na pet hektarjev in večali pridelavo, ki danes dosega približno 40.000 steklenic letno. Penine pridelujejo izključno po klasični metodi z vsaj dveletnim zorenjem na kvasovkah.

Ana in Katarina Peršurić imata v asortimanu kar enajst penin. Nekatere so svetovljanske, iz klasičnih šampanjskih sort, denimo elegantna blanc de noirs (modri pinot) in blanc de blancs (chardonnay), najbolj istrska pa je iz treh letnikov malvazije, strukturna in karakterna. Glavno tržišče za penine misal je Hrvaška, zlasti Istra in Kvarner, nekaj jih tudi izvozijo, na sever Evrope, na Tajvan in v ZDA. V Istri danes kar nekaj vinarjev prideluje penine, a kot dopolnilo svoji paleti vin, ne kot osnovno dejavnost, čemur je najbližje klet Klenart Iztoka in Aleksandra Klenarja s Plavij v slovenski Istri. Na Hrvaškem pa se kot epicenter penin ob Peršurićih oblikuje Plešivica južno od Zagreba, kjer se je nekaj pridelovalcev poglobilo v čarobni svet mehurčkov.


Najbolj brano