Človek s hriba

Ena ura teka ali hoje prek Markovca, na svežem zraku, mi prinese sveže misli, pomiri in razbistri duha, po poti pa še koristno odvržem vse kamenčke spotike in pridem nazaj za kak kilogram lažja vsega. Trtam, oljkam in figam povem kakšno zgodbo in dan je takoj lepši. Rada imam te moje gibalne ure miru in samote. Do danes. Ko me je začelo skrbeti.

Ksenija Benedetti
Ksenija Benedetti 

Na vrhu Markovca, na poti ob anteni, kjer ni nikoli nikogar, sem zagledala človeka, ki je nervozno hodil dol in gor, intenzivno mahal z rokami in vpil: “Deset let! Deset let! In kaj boste zdaj naredili, a? Pič…a vam m...a! Kaj!? Deset let!!!” Ta stavek je srdito ponavljal v nedogled. Izžareval je agresijo najhujše vrste, oči je imel izbuljene in globoko je dihal. Ni me videl. Obstala sem zalepljena na tla, nisem se mogla premakniti, bila sem približno 30 metrov oddaljena od njega in nisem vedela, kaj naj naredim. Ali naj pristopim in se skušam z njim pogovoriti ali naj ga pustim v svojem gnevu, se obrnem in vrnem na varno domov. Nisem pristopila. Strah, da me bo v svojem srdu izenačil s svojimi jeznimi mislimi in slikami, se stresel tudi name, ker sem slučajno prišla mimo, in me morda tudi poškodoval, je zmagal. Človek je izžareval že na daleč vidno, zgovorno agresijo in mučno nemočno besnenje. In na nek način tudi norost. Take prizore sem videla le v filmih. Tudi tam so me pretresli. Ampak tole je bilo resnično, še kako resnično!

Na poti domov sem ves čas premišljevala, kaj človeka pripelje do tega, da se odpravi nekam na samo in tam noro pobesni do roba. Kaj se mu je zgodilo? Kaj pomeni teh deset let? Koga pošilja v tri krasne? Ali mu je družina naredila krivico? Ali ga je žena prizadela? Ali je kaj narobe z otroki? Ali ga je šef maltretiral? Ali ga je šefinja poniževala? Sodelavci ogoljufali? Je zbolel? Je duševno moten? Nima nikogar? Ta prizor mi je v misli pripeljal krivice in stiske, ki se dogajajo tu, prav tu, v mojem Kopru, za hrbtom moje hiše. Navadno zmotno in iluzorno živimo v udobnem prepričanju, da se v naši bližini nič kaj takega ne dogaja. Ne, pri nas nikakor ne. Dokler se ne zgodi na našem dvorišču. Dokler nekdo ne obupa, ne zgine na samo in vpije v zrak, dokler nekdo ne znori, ne obupa, ne naredi samomora, ker ne zmore več. Ne zmore poniževanja, šikaniranja, krivic ali drugih težkih svinčenih opek, ki se mu nalagajo v nahrbtnik življenja. Meje so za vsakega drugače postavljene. Eni premagajo tisočere zmaje, moj mož je eden takih. Eni se zlomijo s prvim blagim pišem krivice in se ne znajo ubraniti, počutijo se kot drobna bilka pod težo traktorja.

Navadno zmotno in iluzorno živimo v udobnem prepričanju, da se v naši bližini nič kaj takega ne dogaja. Ne, pri nas nikakor ne. Dokler se ne zgodi na našem dvorišču.

Skrbi me. Tako divjanje sredi mirnega hriba se lahko prenese v naš vsakdan in na naše ulice, če ne bomo skrbeli drug za drugega. Če se bomo obrnili stran, ko bomo videli, da nekoga pretepajo, ga šikanirajo, maltretirajo, v službi ali doma. Ne vem, kaj je človek s hriba doživel, da se je moral s svojim besom umakniti pred pogledi in zbruhati vse svoje muke v nebo, da je skušal svojo nevihto poslati nazaj v oblake. Da je postal zverina, ki sem se je ustrašila.

Popazimo malo na naše sosede, sokrajane, sorodnike, bližnje in daljne. Poglejmo jih v obraz, v oči, vprašajmo jih, iskreno, če so v redu, pomagajmo jim, če potrebujejo pomoč, pa tudi če nam tega direktno ne povedo. Pomagajmo jim ubraniti se pred drugimi, če so sami nemočni. Močno odprimo oči in dobro poglejmo naokrog. Morda lahko koga rešimo pred stisko, pred svojimi strahovi, pred agresivnim vpitjem na hribu.

Sama tokrat nisem zmogla. Obrnila sem se in zavila na drugo pot, da sem se izognila srečanju. Nekaj časa sem tekla po vzporedni cestici do naselja in naenkrat sta se vame z dvorišča neke hiše zakadila dva neprijazna, neprivezana in jezna psa, me oblajala z dvignjeno zgornjo ustnico, da so ostri zobje sporočali, naj se nemudoma poberem, od koder sem prišla. In zopet sem se obrnila. Zdelo se mi je, da mi vesolje tisti dan nekaj pripoveduje, a nisem čisto dobro razumela kaj. Domov sem se vrnila po tretji poti.

Dan kasneje sem zopet šla čez hrib. Bila sem prepričana, da ga ne bo. A zmotila sem se. Človek je spet bil tam, a ni kričal in mahal z rokami, samo nervozno je hodil sem in tja. Tokrat sem morala nekaj narediti. Ko sem prišla domov, sem pograbila telefon, poklicala policijo in jih prosila, naj gredo nemudoma tja in se z njim pogovorijo. Morda lahko preprečijo najhujše ali ga peljejo k nekomu, ki se bo z njim lahko pogovoril. Obljubili so, da bodo.

Še vedno me skrbi. Kdo ve, kje je danes človek s hriba in kako je z njim. Upam, da je odvrgel svoj bes in ga pustil na hribu. Upam, da se je vrnil domov, kjer ga je nekdo objel. Upam, da se bo vrnil na svoje delovno mesto, kjer ga noben šef, nobena šefinja in noben sodelavec ne bo več užalil in prizadel. Upam, res upam, da bo z njim vse v redu.


Najbolj brano