Ljubezen v času zakona

Ljubezen je neizčrpen vir navdiha in večna tema umetnosti, v njen okvir pa sodijo tudi zakonske tegobe, godne za tragedijo ali komedijo. Smeh, tako glasen kakor trpek, iz gledalca vabijo Ayckbournove Norčije v spalnicah, ki jih je v gledališču Koper režirala direktorica Katja Pegan.

Razprtije med zakonci in zaljubljenci se pred gledalcem sočasno vrstijo na več prizoriščih.   Foto: Zdravko Primožič/FPA
Razprtije med zakonci in zaljubljenci se pred gledalcem sočasno vrstijo na več prizoriščih.  Foto: Zdravko Primožič/FPA

Sodobni angleški dramatik Alan Ayckbourn, ki bo 12. aprila dopolnil 80 let, je Norčije v spalnicah napisal že leta 1975. A komedija o štirih parih, ki ljubezenski plamen skušajo tako ali drugače obvarovati pred viharji vsakdanjega sobivanja, se zlepa ne postara.

Poznamo ga že dolgo

Izjemno plodoviti Ayckbourn je že dolgo domač tudi na slovenskih odrih. Pred pol stoletja so v Mestnem gledališču ljubljanskem uprizorili igro Relatively Speaking (Polovične resnice), več njegovih del pa je zaživelo tudi v novogoriškem teatru: leta 1990 denimo A Chorus of Disapproval (Razglašeni zbor), pred enajstimi leti Private Fears In Public Places (Skrivni strahovi na javnih krajih), pred četrt stoletja, januarja 1994, pa komedija Bedroom Farce, ki jo je Dušan Tomše prevedel v Norčije v spalnicah, na oder pa že tedaj postavila režiserka Katja Pegan.

Isto igro v istem prevodu je zdaj na deske matičnega koprskega gledališča postavila z asistentko Renato Vidič ter ob dramaturški pomoči Mihe Trefalta in Matjaža Biškega, z novo ekipo in novim razumevanjem osrednje teme. Naslov je resda nekoliko zavajajoč, Norčije v spalnicah namreč niso cenena, lahkotna komedija. Nasprotno, Ayckbourn jo je napisal kot odgovor na plehke bulvarke, posteljne farse. S komedijo se je lotil zahtevne teme, v vsakega od štirih moških likov pa vtkal tudi nekaj sebe.

V ritmu baroka

Štirje pari, tri sobe, ena noč. To so koordinate, znotraj katerih se izvrši komedija o ljubezni, pravzaprav o upih in strahovih ter usodnih utvarah, povezanih z njo. Ayckbourn gledalcu spalnico pokaže kot intimno srečevališče moškega in ženske, še bolj pa kot ring, v katerem se spopadeta, naj bosta zelenca v zakonski zvezi ali veterana, ki sta prestala že marsikateri vihar.

Sočasno spremljanje treh prizorišč in štirih parov omogočata učinkovita scenografija, za katero je poskrbel Milan Percan, in z njo uglašena igra svetlobe, ki jo je oblikoval Izidor Čok. V verističnih kostumih Lare Kulaš se v različne konstelacije zapleta osem igralcev. Kot najstarejši par, zakonca Delia in Ernest, izstopata Mojca Partljič in Aleš Valič, imenitna zlasti v prizoru, med katerim se pošteno okajena in zakajena režita ter valjata po postelji, na katero namesto strasti prinašata hrano. Ona je vse bolj robata, on čedalje glasneje nerga ... Na drugem koncu spektra kot mlada zaljubljenca Kate in Malcolm navidez igrivo poskakujeta Maša Grošelj in Luka Cimprič, novi igralec koprskega gledališča, ki je svojo vlogo dobro razčlenil, vanjo vnesel več duhovitih detajlov.

Kot Jan in Nick precej ostrine v svoj odnos vneseta Anja Drnovšek in Igor Štamulak, slednji zaradi boleče hrbtenice ves čas prikovan na ležišče in stokajoč, pozneje pa besneč od zavisti.

Ogenj se razplamti zaradi iskre, ki jo med pare in njihovo ponesrečeno zabavo vneseta sprta Suzana in Trevor - njo energično upodobi Tjaša Hrovat, njegovo nemoč, stisko in neugasljivo strast pa utelesi nekdanji gojenec koprskega gledališkega treninga Blaž Popovski (v alternaciji bo vlogo igral Matic Valič).

Režiserkino zamisel, da bi Norčije tokrat utripale v ritmu baročne glasbe, je udejanjil Mirko Vuksanović - prednjačijo godala, ki postopoma zazvenijo tudi kot blagoglasen “leitmotiv”.

Komedija bi še bolj zaživela, če bi nekoliko obtesali govor nastopajočih (lektor je Martin Vrtačnik) in papirnato knjižno slovenščino približali pogovorni.   


Najbolj brano