Dopustiti človeka dostojno slovo

Polemike o evtanaziji vznikajo že desetletja. Zdravništvo tej temi dodaja še “in pomoč pri samomoru”. Za razmislek vseh, kar to presojanje tudi zahteva. Odpira pa ta tema vrsto drugih dimenzij in opozarja na težke posamične osebne stiske. Gre namreč za pomembno vprašanje ohranitve dostojanstva na smrtni postelji.

Ko je bolnik le še nemočno, celo neprisebno bitje, povsem odvisno od pomoči negovalcev, to ni več človeka dostojno življenje. Ni pot v dostojno slovo. Zato si mnogi želijo, da bi si smeli - še ko so prisebni in pri polni zavesti - izbrati uzakonitev volje po evtanaziji. Za primer, ko in če bodo postali nemočni, nebogljeni in bi tedaj lahko dostojno odšli.

Nemočen in nepriseben bolnik na smrtni postelji, odvisen od nege, nima več človeka dostojnega življenja. To ni pot v dostojno slovo.

Zdravništvo in negovalno-socialna stroka to možnost odločno zavračata. Svarita, da gre za kaznivo dejanje, ki je v nasprotju s poklicno etiko in kodeksom. Tudi v nasprotju slovenskimi in svetovnimi predpisi o poslanstvu in zavezah teh poklicev. Izjavljajo, da nočejo biti eksekutorji, saj je že zgodovina z množičnimi eksekucijami zgovoren opomin. Ne slišijo, da bi šlo za uzakonitev možnosti z najboljšimi nameni po zgledu nekaterih drugih držav. Predvsem pa za natančne, podrobne predpise z vsemi postopki presojanja stanja vsakega bolnika posebej.

Raje izpostavljajo krepitev paliativne oskrbe. A prav tu se v praksi, pri mnogih na smrt bolnih in nebogljenih, že zdaj zelo zapleta. Veliko zdravnikom se še vedno niti ne sanja, kaj paliativna oskrba je in kako jo morajo izvajati. Večina bolnišnic nima za te bolnike prostih postelj, kaj šele oddelkov. Več kot enourno paliativno oskrbo na domu moraš sam plačati. Če že enourna kje obstaja, pa je ni za vse vrste bolnikov, čeprav bi jo nujno potrebovali. Težko bolni ostareli z minimalnimi dohodki in brez svojcev so poseben problem, pa se z njimi nihče celovito ne ukvarja.

Predpisi določajo tudi, da vsakdo sam odloča o svojem življenju. V to osebno presojanje sodi tudi pravica do zavestne odločitve, da se na smrtni postelji lahko dostojno posloviš. Res nekateri omenjajo možnost zlorab, a vse to je mogoče urediti z jasnimi predpisi in postopki presojanja. Prav vse to izpostavljajo vsi, ki nočejo biti zadnje ure življenja oropani dostojanstva in v breme drugim. Radi bi le dostojno odšli. Tako kot so živeli.


Preberite še


Najbolj brano