Zbiranje ptic v velike jate

Nekatere vrste ptic se vsako leto selijo in zato zbirajo v velike jate. Letos so zbudile pozornost ptice pinože. Ob tem se pri marsikom utrne vprašanje, ali so se ptice vedno tako množično selile in zakaj.

Ptiči so pred zimo bolje zavarovani kot sesalci, varujeta jih perje in pod njim puh, znajo si poiskati zavetje. A vse to ne zadošča za preživetje, če nimajo dovolj hrane. Ta je največji problem zlasti za tiste, ki jedo insekte, dvoživke in plazilce, ki jim pozimi pri nas niso na voljo, saj vode zamrznejo, insekti odmrejo, se poskrijejo. Zato se nekatere vrste ptic selijo v tople kraje, da preživijo.

V daljni preteklosti je bilo v Evropi toplo podnebje, v času ledene dobe pred približno milijonom let pa so se zime zaostrile, kar je nekatere ptice prisililo v selitev. Ob ugodnejših pogojih pa so se vračale tja, kjer so se izlegle. Selitve so jim prešle v navado, skozi tisočletja se je izoblikoval selitveni nagon. Pri pticah selilkah se pojavi, ko se ozračje ohlaja, odpada listje, pogine večina žuželk in pajkov, plazilci in žabe se pripravijo na zimski počitek.

V Sloveniji smo po desetletju znova priča zbiranju več kot dvomilijonske jate pinož, ptic iz severnih krajev. To se praviloma zgodi enkrat do dvakrat v desetletju.

Pinoža (Fringilla montifringilla) je ptica severnih krajev in pri nas redna zimska gostja. Da se pojavi v velikih jatah, mora biti bogata letina žira v bukovih gozdovih, lahek dostop do njega, v gozdovih ne sme biti snega. Podoben pojav so nazadnje opazili v zimi 2004-2005 na območju Bohorja in pozimi 2008-2009 na območju Trnovskega gozda. Letos se zadržujejo v Zasavju.

Za te jate je značilno skupinsko prenočevanje na posameznem predelu gozda. Ko zjutraj zapustijo prenočišče, se zberejo v velik oblak ptic. Letošnja jata se po ocenah ornitologov najbrž še zadržuje v zasavskih gozdovih.

Pri nekaterih drugih vrstah, denimo kobilarju, hudourniku in štorkljah, se selitveni nagon zbudi že prej. Ko je hrane še dovolj, se odselijo na jug. Vzrok ni znan, je pa nagon tako močan, da lahko zapustijo tudi še negodne mladiče in odletijo na jug.

Večina ptic se seli podnevi in ponoči. Štorklje letijo le podnevi, sloke in sorodne vrste ponoči. Ščinkavci, čižki, grilčki, taščice se selijo v bližnje toplejše kraje v Dalmacijo in Grčijo, večina drugih potuje čez Sredozemsko morje v Afriko. Nekatere se selijo celo do oddaljenih predelov južne Afrike. Najdlje potuje vrsta polarna čigra, ki se seli iz severnega pola na 17.000 kilometrov oddaljeni južni pol. To razdaljo opravi dvakrat v letu.

Glede višine leta ptic so bila mnenja deljena, a je ta odvisna od vremenskih razmer. Tako znaša od 2000 metrov do 70 metrov ob slabem vremenu. Čas potovanja je različen, odvisen od oddaljenosti poti. Štorklje preletijo približno 10.000 kilometrov v treh mesecih, čigra preleti svojo pot v približno petih mesecih.

Selivke nas na jesen zapustijo, spomladi se vračajo. Zastavlja se vprašanje, kako poznajo poti, da ne zaidejo, da najdejo točno določeno točko, kraj na najbolj neobljudenem otoku Antarktike ali drugje na zemlji. Nekatere se vračajo celo vsakič v isto gnezdo, kot je značilno za lastovke in štorklje.

Narejenih je bilo veliko raziskav. Domnevajo, da jih vodita zelo dober vid in sposobnost zapomniti si pokrajino, zemljišče in se orientirati še po drugih značilnostih in sistemih. Domnevajo tudi, da imajo poseben čut za določanje zemljepisnega položaja (podoben sodobni človekovi GPS napravi), ki jih vodi. Kako deluje, je še skrivnost in plod raziskav. Res pa človek že od nekdaj spremlja selitev ptic, včasih se je tudi sam ravnal po njih, predvideval prihod zime in drugih pojavov.

---