Pošast, ki jo vzljubiš

Pošasti, so včasih menili, živijo na neraziskanih območjih, kjer so stari kartografi zemljevide nehali risati. There Be Monsters so rekli tem delom sveta. Tako naslovljen prvenec (založba Klopotec 2017) saksofonist Boštjan Simon predstavlja na domačem odru - v Klubu PDG v Novi Gorici.

NOVA GORICA > Boštjan Simon (1982), Solkanec s stalnim ljubljanskim naslovom, ni le eden najustvarjalnejših saksofonistov pri nas, je tudi soustanovitelj več raznovrstnih sestavov, od Big Banda Nova do skupin Trusa!, Litošt in drugih, tudi v tujini. V Ljubljani je diplomiral iz filozofije na temo eksperimentalne glasbe in Johna Cagea, na konservatoriju za glasbo v Amsterdamu pa še iz jazzovskega saksofona.

Še pred ploščo je dobil zamisel za neobičajen sestav, v katerem so tuba, bobni, vibrafon, saksofon in pozavna oziroma trobenta. “Ta kombinacija tolkal, trobil in saksofona je kar sama priklicala ritmično, energično in sončno glasbo. Nato sem poklical najboljše glasbenike na svojem področju v širši regiji, pri čemer sta bila pogoja dva: spretno branje not in harmonskih oznak ter originalen pristop k soliranju in skupinski igri,” pojasnjuje Boštjan Simon, ki ga po nekaj zamenjavah v zadnjih letih na poti k naslednjemu albumu spremljajo trobentačMirko Cisilino, vibrafonist Luigi Vitale, tubist Goran Krmac in bobnar Bojan Krhlanko. Na prvencu pa se kot gost na pozavni oglasi Žiga Murko.

Boštjan Simon

glasbenik

“Vsaka nota ali serija not je posledica odločitve. Svobodo občutim takrat, ko teh odločitev ne čutim kot breme, ampak kot nekakšno igrivo testiranje hipotetičnih zvočnih realnosti.”

Vašo glasbo še vedno najlažje opišemo z besedo jazz. Kolikšen del albuma izhaja iz notnih zapisov in koliko se ga je rodilo med snemanjem?

“Skladbe so napisane tako, da je v prvem delu predstavljena tema s harmonsko strukturo, kasneje pa vse slišano reinterpretiramo in ponovno iznajdemo solisti. Soli so na nek način zgodba v zgodbi, ponovitev teme na koncu pa te zgodbe postavi v okvir. Včasih tega okvira ni in je konec odprt za glasbeno interpretacijo do te mere, da je vsakič popolnoma drugačen.”

Je sklepna glasba svojevrsten poklon tradiciji ali je tudi ta, precej bolj harmonična, po standardih dišeča glasba del vas?

“Ta skladba je posvečena moji ljubezni, ki me že leta bodri na glasbeni poti.”

Ste svojevrsten raziskovalec zvoka, iščete nove tehnike, zvoke, pri čemer vam ni tuja ne uporaba efektov ne zvočnega vzorčenja - semplanja v živo. Pa ste kdaj dobili občutek, da je vse že slišano, da novega ni?

“Novost v glasbi je po mojem mnenju posledica jasne interpretacije avtentične izkušnje. Za jasno interpretacijo potrebuješ znanje in tehniko, za izkušnjo potrebuješ perspektivo in pozornost. Zato se raje osredotočam na te aspekte, kot pa da bi sledil glasbenim trendom in iskal novosti. Če se pa ozremo na poplavo imitatorskih tribute bendov na slovenskih odrih, potem imamo res lahko občutek, da novega ni. Ta nastane takrat, ko svojo kreativnost obesimo na klin in se zadovoljimo z recikliranjem že obstoječih vsebin in glasbenih stilov.”

Jazz velikokrat povezujemo s pojmom svoboda. Zlatko Kaučič v nedavnem intervjuju ugotavlja, da je svoboda lepa beseda, a je v resnici ni. So le trenutki, ko se človek odloči, da bo naredil nekaj absolutno drastičnega in ni odvisen od nikogar. Kako v glasbi in kot filozof v življenju doživljate svobodo?

“Glede tega se strinjam s svetovno priznanim angleškim saksofonistom Evanom Parkerjem, da je, paradoksalno, svoboda pri improvizaciji odvisna od kontrole inštrumenta. Bolj ko poznaš inštrument in imaš odprto uho, bolj se lahko svobodno odzoveš na dane razmere. V tem smislu sta svoboda in kontrola v dialektičnem odnosu. Pri improvizaciji se dogaja na tisoče majhnih zavednih ali nezavednih odločitev na minuto. Vsaka nota ali serija not je posledica odločitve. Svobodo občutim takrat, ko teh odločitev ne čutim kot breme, ampak kot nekakšno igrivo testiranje hipotetičnih zvočnih realnosti. Doživljam jo najraje v sinergični komunikaciji z drugimi glasbeniki.”

Kar precej očitno tudi z Zlatkom Kaučičem, ki se mu na plošči zahvaljujete. Kako je vplival na vas in kako pomemben je za naš prostor?

“Zlatko Kaučič mi je leta 2014 dal 'carte blanche', da se predstavim na njegovem festivalu Brda Contemporary Music Festival s svojim projektom. Takrat sem dobil idejo za akustični sestav, ki bo krmaril med komponiranimi in prosto improviziranimi deli, in tako prišel do ideje za zasedbo There Be Monsters. Hvaležen sem mu tudi za možnost sodelovanja z njegovima Kombom A in Kombom B ter Orkestrom brez meja, pa tudi za improvizacije v duetu, kvartetu, triu. Vsekakor je imel zelo velik vpliv na vso našo generacijo, s svojim vključujočim odnosom namreč vzgaja celostne glasbenike, ki se bodo zoperstavili brezdušni, avtoritarni pop kulturi in ohranili glasbo kot izraz individualne kreativnosti.”

Za konec še zanimivost: ploščo krasi zemljevid iz francoske nacionalne knjižnice. Kako vas je našel?

“Iskal sem stare zemljevide, ki bi prikazovali pošasti na robu znanih ozemelj, da bi ustrezali naslovu There Be Monsters. Nato sem našel zelo poseben zemljevid neznanega avtorja, nad katerim je znan grški rek iz delfskega preročišča: 'Spoznaj samega sebe.' Zemljevid je odet v kapo dvornega norčka, kot da bi sporočal dvoje: prvič, ne jemlji norega sveta preveč resno, in drugič, meje našega sveta so meje nas samih. To me je nagovorilo.”

---