Od pajkov do Chopina

Pod naslovom In bolj in bolj si ranljiv svoja dela iz zadnjih treh let v izolski galeriji Insula predstavlja mlada koprska akademska slikarka Valentina Agostini Pregelj, ki je v Insuli leta 2013 gostovala že kot gimnazijka. Tokratna razstava bo na ogled do 15. februarja.

Odpri galerijo

IZOLA > Valentina Agostini Pregelj (1995) je predlani diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer zdaj zaključuje magistrski študij.

Akrilne slike, razobešene v Insuli, so ustvarjene v precej klasični, tradicionalni likovni tehniki, najpomembnejša pa je vsebina, je na petkovi zelo dobro obiskani otvoritvi poudaril kustos Dejan Mehmedovič. “Gre za cikel slik s posebno tematiko. Podoba je lahko fabulativna, lahko pa zgodbo, ki poteka v času, združuje v en sam trenutek - temu pravim dogodje. In mislim, da tudi pri podobah Valentine Agostini Pregelj lahko govorimo o dogodju. Tema, s katero se ukvarja, je strah.”

Zakaj se jih bojijo?!

S strahom se človeški rod sooča že od vedno, skušamo si ga nekako pojasniti, ga premagati - še najraje tako, da se mu ognemo. “Slikarka se s strahom bojuje na sliki,” ugotavlja Mehmedovič. “Sooča se z arahnofobijo. Slišim, da je strah pred pajki pri mladih zelo razširjen. Kar mi ni jasno. Domnevam, da k temu prispeva filmska produkcija, ki je ustvarila podobe strašnih pajkov. Sprašujem pa se, koliko resničnih stikov s pajki ima današnja civilizacija, sploh mladina. Malo je namreč človeku nevarnih pajkov in res hudo smolo moraš imeti, da te ugrizne strupen.”

Ampak značilnost fobije je, da se požvižga na razum. Na slikah, kakršne se zdaj bratijo na stenah izolske galerije, fobija kot izrazito intimna tegoba stopa v javnost. “Vsako umetniško delo je pravzaprav javni, družbeni akt,” opozarja Mehmedovič. “Tovrstna razširitev individualne vsebine je pomembna, tembolj ker govorimo o strahu. Živimo v času, v katerem že sama družba vzdržuje strah. Strah je odlično sredstvo za ohranjanje oblasti. Nenehno nas mora biti nečesa strah, pa naj bodo to teroristi ali kaj drugega. Teroristični napad je vsekakor nekaj groznega, a statistično gledano je zelo malo verjetno, da nas bo doletel. Po drugi strani pa smo doživeli veliko grdega, a do tega ne čutimo strahu.”

Pomenljivo je tudi, da slike Valentine Agostini Pregelj zapuščajo figuralnost in se predstavljajo kot nekakšne “abstraktno zastavljene podobe”, še opaža likovni kritik: “Tako je vsebina še bolj odprta. Na določenih slikah lahko prepoznamo figuro, na primer človeka ali pajka, sicer pa kot celota delujejo precej abstraktno. Kadar opazujemo takšno podobo, se vozel lahko razplete in razreši v premagovanje strahu. Te podobe resda izhajajo iz neke anksioznosti, ampak mislim, da nam na koncu kažejo rešitev.”

Premagati sram

Slikarka je pojasnila, da se je ukvarjanja s figuro na akademiji skušala osvoboditi skozi abstrakcijo: “A se mi to nekako ni zdelo dovolj. Vedno mi je bila blizu tudi pripovednost. Čeprav mi svoje intime ni prijetno kazati v javnosti, sem vedela, da bom prav tako najbolj pristna. Potrebovala sem temo in tako prišla do pajkov. Vedno me je bilo sram strahu pred njimi, zato sem se toliko bolj želela soočiti z njim. Ugotovila sem, da ta tema odpira več izraznih možnosti in omogoča veliko svobode.”

Slike se načeloma loteva z več sloji razredčenega akrila, odstranitvi lepilnega traku pa sledi učinek prelivanja. “Rada imam mešanje in nečiste barve,” pravi. Poizkuša se tudi v drugih tehnikah; na otvoritvi razstave je največ pozornosti zbudila instalacija z juto: “Pri tej sem tudi pletla, šivala in uporabila pobarvane ostanke lepilnega traku. In pisala verze, povedi, ki se mi vsake toliko utrnejo.” Za okus nekaj zapisov: stopnice v nič, vzpenjam se in vzpenjam, spomini pokojnega so zamrznjeni, katera izkušnja je odločujoča, njegov vpliv name se spreminja, a bo ostal ...

V slikah in zapisih se družbeno prepleta z intimnim, sanjsko z bolezenskim, morastim ... Eno od slik je Valentina Agostini Pregelj ustvarila med študijsko izmenjavo na Irskem. Naslikala jo je med poslušanjem pianistke, ki je igrala Chopinovo Balado št. 1 - in tudi vanjo so prilezli pajki ... 

---