Kralj, ki je do kolen v krvi

Na velikem odru Slovenskega stalnega gledališča Trst so nedavno uprizorili Hamleta, v novo leto pa vstopili s Kraljem na Betajnovi, ki ga je Cankar oprl prav na motive iz Shakespearove tragedije o danskem princu.

Predstavo, pripeto na rep Cankarjevemu letu, je režiral Tomaž Gorkič, znano filmsko ime - uveljavil se je v žanru grozljivke, sprva s kratkimi filmi, kakršen je Veriga mesa (2010), zatem pa z odmevnim in nagrajevanim celovečercem Idila (2015).

Od svoje filmske poetike se ni odmaknil niti na odru, v uprizoritvi drame Kralj na Betajnovi, v kateri je Cankar že leta 1901 pronicljivo prikazal brezobzirnega lokalnega veljaka, oblastiželjnega kapitalista, ki mimo sleherne etike in morale gradi svoj mali imperij. Denar si je nagrabil z zločini, celo z umorom, o čemer pa je treba molčati. Ne namerava se ustaviti, nasprotno, seči želi onkraj domačega plota, postati državnozborski poslanec, na poti navzgor pa je pripravljen še naprej hoditi “prek toplih človeških trupel”, gaziti “do kolen v krvi in solzah”.

Cankarjeve besede so v Gorkičevi režiji postale meso - ki ga je treba surovo razkosati. Prizorišče, “pol domačo, pol gostilniško sobo za intimnejše goste”, kamor je dogajanje umestil dramatik, sta režiser in scenografka Petra Veber razširila v nekakšno klavnico z Vitruvijskim človekom Leonarda da Vincija kot križano zmasakrirano karikaturo v ozadju.

Tesnobno vzdušje krepijo vseskozi brneči, zamolkli, zlovešči zvoki, za katere je poskrbel Sašo Kalan, ne gresta pa uprizoritvi pri filmskih prijemih na roko velikost odra in oddaljenost občinstva. Iz avditorija je denimo komajda vidna natančno, v detajle izdelana zunanjost likov (oblikovalka maske je Federica Miani) z vsemi brazgotinami in šivi, krvavimi madeži in podobnim. Kamera bi se tu obnesla bolje.

Fabrikanta Jožefa Kantorja, ki se okliče za kralja na Betajnovi, silovito upodobi Primož Forte, njegove strašne notranje boje pa še potencira in globoko v shizofrenijo potisne zanimiva poteza: skozi njegova usta se oglašata tudi sinčka Pepček in Francelj, kot srhljivi lutki pripeta na očetov težki plašč.

Med temnimi liki (kostumografinja je Sanja Grcić) v belini izstopa lik Nine; Tina Gunzek je v svoji doslej morda najizrazitejši vlogi ujeta v prosojno ogrodje, svojevrsten prisilni jopič, iz katerega se oglašajo predirljivi kriki s krvjo umazane deklice, ki je doživela preveč prehudega. Brane Grubar igra sila koristoljubnega in tokrat izdatno perverznega župnika, ki svoje lovke - v groteskni upodobitvi tokrat tudi dobesedno - vešče ovija okrog Kantorja in njegovih. Zapitega Krnca z zgovorno upognjeno držo in kašljanjem upodablja Franko Korošec, na koncu tudi v vlogi sodnika, stereotipno prikazanega v sodniški halji in z lesenim kladivom v rokah.

Kot Krnčev sin, uporniški Maks, nastopi Tines Špik (in se tokrat v krožnem gibanju po odru sooči s Kantorjem, kakor se je nedavno v vlogi Horacija že s Hamletom); igralec pozneje odigra še stransko vlogo Koprivca.

Tako Kantorjevo ženo Hano kot njegovo - in lastno - hčer Francko igra Nikla Petruška Panizon, zagovornika mirnega, pustega življenja Bernota Dejan Pevčević, revno Lužarico in oskrbnico pa Maja Blagovič.

Tokratna uprizoritev Cankarja je krenila v zanimivo smer, a je z obiljem krvi, vsesplošnim onegavljenjem, sado-mazo natepavanjem in podobnim večkrat zašla predaleč, v karikaturo. Pretirana sta tudi besnenje in kričanje - krute besede, izrečene umirjeno ali celo elegantno, lahko zazvenijo še strašnejše.  

---