Minutka z ... Urško Taufer

Najmlajša igralka novogoriškega ansambla januarja nastopa v petih različnih predstavah: v kabaretu Realisti, kot Smrčuljčica in Ronja v predstavah za otroke, kot Polly Peachum v Beraški operi in Nina v Galebu.

> Kako si kaj?

“Dobro, malo zaspana.”

> Kaj si imela za zajtrk?

“Kruh in maslo.”

> Kaj najprej storiš, ko prideš domov?

“Ponavadi se sezujem.”

> Najljubša pesem ta trenutek?

“Uf ...”

> Katera tvoja lastnost ti je najbolj všeč?

“Zelo hitro se znam odločiti za nekaj ...”

> Katera pa najmanj?

“... in si potem premisliti.”

> Brez česa ne moreš živeti?

“Tega pa še ne vem, bi morala narediti redukcijo. Ampak sebe pa najbrž res rabim.”

> Kaj storiš, ko se zaveš, da si naredila napako?

“Včasih si želim, da bi si dovolili več 'napak'.”

> Kaj pričakuješ od drugega?

“Odvisno, kdo ta drugi je.”

> Če ne bi bila igralka, bi bila ...

“Bolj družabna.”

> Kaj je zadnje, kar pomisliš, preden stopiš na oder?

“Odvisno, kdo stopa na oder ...”

> Kaj je zate igra - z eno besedo?

“Energija.”

> Kaj je zate največja pridobitev civilizacije?

“Besede. In to, kar se še vedno trudijo povedati.”

> Kaj bi rada sporočila drugim?

“Pred kratkim sem jaz prejela neko 'sporočilo'. Ko sem na Bavarskem dvoru čakala na avtobus, se za razliko od ponavadi nisem obrnila stran, polna krivde, ko sem opazila gospoda, ki je brskal po smeteh. Ampak sem ga opazovala. predstavljala sem si sebe v situaciji, ko moram brskati po smeteh za hrano. V zemljo bi se vdrla. Na moje veliko presenečenje je on izgledal približno tako kot moj mali bratranec, medtem ko odpira darila pod smrekico. Papirčki so leteli okoli, flaše in potem ... našel je na pol pojeden sladoled. Bingo. Pogledal ga je, nasmejan odvil in potem počasi polizal. Z zaprtimi očmi. Si dal opraviti s paličko, jo do čistega obdelal, vrgel stran in nadaljeval pot navzdol po tistem košu, za katerega bi jaz rekla - ogabno! Prisežem, da je bilo videti, kot da brska po košu kakšnega Božička. Zamislila sem se. Kdaj hudiča sem nazadnje s takim veseljem kaj pojedla. Mogoče škampe na morju. Za trideset evrov. S tem gospodom bi se mi zdelo vredno malo podružiti, sem razmišljala, medtem ko sem vstopala na avtobus številka ena. Konec koncev je bil že čas za kosilo.”

---