Kot da bi šlo za film, ampak v živo

“Pot do trona je dolga - gazit mora človek do kolen v krvi in v solzah,” je replika iz Cankarjeve drame Kralj na Betajnovi, ki jo nova uprizoritev Slovenskega stalnega gledališča izpostavlja s posebnim poudarkom, tako kot je izpostavljena večno aktualna tema korupcije in lakomnosti.

Režiser Tomaž Gorkič si je za svoj debi na dramskem odru zamislil nočno moro, ki izhaja iz njegovega vizualnega pristopa filmskega režiserja. Gorkič je namreč eden najbolj znanih slovenskih avtorjev grozljivk in je tokrat prvič sodeloval s Slovenskim stalnim gledališčem, da bi se z branjem ikonskega besedila izrazil z novim umetniškim sredstvom v govorici, ki išče združitev dveh poklicnih izkušenj. “Ne maram igralcev na prazni sceni, kjer si morajo predstavljati stvari, ki jih dejansko ni na odru. Zato so mi scena, kostum, maska, luč in koreografija izjemno pomembni dejavniki,” je povedal Gorkič in poudaril, da si želi igralce iz mesa in krvi. “Nočem govorečih lutk na rampi. V določenih prizorih morajo preko koreografije skrbeti za montažo in kadriranje, kot da bi šlo za film, ampak v živo.”

Onkraj stereotipov in konvencij

Brane Grubar, ki v tej predstavi odigra vlogo župnika, je na predstavitvi nove uprizoritve opozoril, da je predstava prestopila mejo stereotipov in simbolov cankarjanske literature z aktualnim branjem, ki postavlja v ospredje najprej grozljivo stanje sedanjega, spačenega sveta in ljudi, ki ga sestavljajo in ustvarjajo. Deviacije in negativne lastnosti zaznamujejo osebe, ki jih ta svet zvesto zrcali v tekstu in v predstavi, ki gre še dlje, z izničenjem meja med dobrim in zlim, kot je povedal protagonist v vlogi Kantorja, igralec Primož Forte: “Režiserjev prvi stavek ob pričetku vaj je bil, da v njegovi postavitvi noben lik ne bo samo dober in noben samo slab. Da bo torej vsak lik samo človek. S tem v mislih je pravi izziv iskati ranljivo človeškost, preblisk dobrega in mogoče celo dvom v tem specifičnem liku.”

Dvojno vlogo Hane in Francke je prevzela Nikla Petruška Panizon, nesrečni upornik Maks je Tines Špik, vaški posestnik Franc pa Dejan Pevčević. Tržaški igralec Franko Korošec se vrača na oder SSG v vlogi Krneca in Sodnika, Kantorjeva nečakinja Nina je Tina Gunzek, Lužarica pa Maja Blagovič. Scena Petre Veber emocijsko prikazuje Kantorjev življenjski prostor, kostumi Sanje Grgić pa poudarjajo podtekst z razkrivanjem večplastne narave likov. Celotno zgodbo uokvirja glasba, s katero je skladatelj Sašo Kalan ustvaril ambientalno kuliso, koreografske gibe pa podpisuje Jana Menger.

Temna plat človeka in družbe

Teptane pravice in čustva, umor, korupcija so glavne teme črne drame, o kateri je režiser napisal: “V Cankarjevih literarnih delih smo lahko med drugim priča temni plati družbe, ki je polna izkoriščanja, pogoltnosti, zlorabe, sadizma in ostalih oblik nasilja nad sočlovekom, kar bi izkoriščevalska vladajoča kasta najraje pospravila pod prag in vse skupaj skrila za izumetničenim dvoličnim nasmeškom brezosebnega preprodajalca človeških življenj, tako kot to narekuje nečloveški kapitalistični kodeks.” Politično, ostro družbenokritično delo je doživelo prvo uprizoritev v Trstu leta 1908. Sledili sta še dve uprizoritvi: leta 1947 v režiji Jožeta Babiča, leta 1987 pa v režiji Maria Uršiča.

Premiero nove uprizoritve Kralja na Betajnovi je uvedlo odprtje razstave Cankar v stripu Zavoda Škrateljc, ki želi “preseči neprimernost politizacije Cankarjeve literature, ki je v obliki prekomerne pozabe zajela naše šolstvo ter v manjši meri tudi teater, in ji spet vrniti njeno pravo in bistveno vrednost - ogledalo slovenske duše, ki se je v času pred, med in po Cankarju, kaj malo spremenila.”

---