Dobre volje v Desklah ne manjka

“To je tudi obveznost. Če bi ostala doma, bi lahko bila ves dan v pižami. Tako pa se je treba napravit, kot bi šel v službo,” razlaga 64-letna Rozi Jan, ena od 13 prvih uporabnic Hiše dobre volje v Desklah, drugega centra za starejše na ožjem Goriškem. Ko pa pride tja, obveznosti ni. Je le še dobra volja.

Odpri galerijo

DESKLE > Kot nam je ob obisku oktobra odprtega centra za starejše v Desklah, ki deluje v nekdanji jedilnici opuščenega samskega doma, povedala 64-letna Rozi Jan, je potem, ko ji je umrl soprog, ostala sama doma. “Druge pomoči ne potrebujem,” nam je zaupala, težava je le v tem, da doma čez dan nima nikogar ob sebi. To je neugodno zlasti, če bi se kaj zgodilo, saj “ni koga poklicati, da bi takoj prišel. Ker tudi če bi otroke klicala v službo, ne morejo priti takoj.” Hkrati je lahko že samota težavna, in to vsekakor rešuje center v Desklah, drugi na ožjem Goriškem, ki je dobil ime po prvem, ki so ga odprli v Mirnu: Hiša dobre volje. “Izbrali so ga stanovalci in s tem, ko ime prenašamo na naslednji tak center, na nek način prenašamo odgovornost, da tam dobra volja je,” razlaga vodja hiše Tina Krog.

Prve pridejo ženske

Dobre volje v Desklah res ne manjka. Srečali smo šest od trenutno ducata dam, ki v centru preživljajo jutra, dopoldneve in zgodnje popoldneve med delavniki. “Moškega nimamo še nobenega,” je povedala Tina Krog in dodala, da je bilo enako na začetku v Mirnu. Kot razlaga, je med starejšimi pač več vdov kot vdovcev, razmerje v zastopanosti obeh spolov v centru je torej logično. Hkrati pravi, da “se moški težje odločajo za tak korak, težje zapustijo svoj dom. Ženske so bolj odprte za novosti, spremembe, vidijo možnosti, da se tu družijo. Moški, še posebej če je samotar, pa je zelo trd oreh.”

Tina Krog

vodja Hiše dobre volje

“Moški težje zapustijo svoj dom. Ženske so bolj odprte za novosti, spremembe, vidijo možnosti, da se tu družijo. Moški, še posebej, če je samotar, pa je zelo trd oreh.”

Najtežje je v družbo samih žensk privabiti prvega in drugega, medtem ko se tretji že lažje odloči, ker sta v skupini že zastopana oba spola. “So zelo dobrodošli, da bi prihajali v center, bi bilo dobro tudi za svojce in tudi družba žensk je zanje zelo blagodejna,” je z nasmeškom na obrazu dodala vodja centra. In Rozi se je pošalila, da bo prvi stanovalec “ravno pravšnji zame.” Kajti damam naj bi se kmalu pridružil 70-letni Boris, ki mu bo morda sledil še en gospod, Drago.

Alternativa domu

Po besedah Krogove se v Desklah in Mirnu vedno najdejo dejavnosti za moške. Mednje pa spadajo tudi tiste, ki jih trenutno v Desklah prirejajo za dame. Gre za telovadbo sede, različne delavnice, srečanja z gosti, kot so ob našem obisku bili člani društva Tačke pomagačke, vodniki terapevtskih psov. V center prihajajo tudi šolarji, plesna skupina Tince, člani društva upokojencev.

Rozi Jan

uporabnica

“Malo delamo, malo pokramljamo in gre ura takoj mimo.”

In kadar so stanovalci sami, si delajo družbo. “Malo delamo, malo pokramljamo in gre ura takoj mimo,” je rekla Rozi, ki ji veliko pomeni priti zjutraj v center. Sredi popoldneva se vrne domov, kar je prednost, nekaj čisto drugega, kot biti v domu upokojencev, kamor naše sogovornice nočejo. 91-letna Jožica Zimic je poudarila: “Rajši bi bila doma, tudi če bi jedla le enkrat na dan.” In kot ocenjuje Krogova, je za starostnike najboljša kombinacija biti doma in hkrati v centru, kot je desklanski.

Dala je primer: “V Mirnu se je zgodilo, da so uporabniki razmišljali iti v dom za starejše, a ker so čakalne vrste, so za vmesno rešitev prišli v Hišo dobre volje. Nato so ugotovili, da dom upokojencev ni več potreben. Ko so pri nas osem ur, so svojci razbremenjeni, in ko se nato vrnejo domov, se tam bolje počutijo.” Rozi Jan pa je zadnje potrdila: “Doma je boljše, ker se že dopoldne ščvekaš. Hkrati je priti sem obveznost, skrb, moraš se na praviti, kot bi šel v službo. Če bi ostajala doma in bi bilo slabo vreme, bi lahko bila ves dan v pižami. Za sem pa se moraš napraviti.”

Klepet ob kavah

Dan se v desklanskem centru začne s kavo, kramljanjem in z listanjem Primorskih novic. Nadaljuje se z zajtrkom, različnimi dejavnostmi, s kosilom, ki so si ga prej nekatere od stanovalk kuhale same. Poleg Rozi Jan to velja tudi za Jožico Zimic: “Pri meni je podobno, kot pri njej, dopoldne bi bila sama.” Odkar ni več tako, je razbremenjena tudi skrbi za kosilo. Obedu v centru sledi popoldanska kava, nato pa je na vrsti počitek, za kar so na voljo udobni stoli. Ko bo topleje, bodo uporabniki imeli dostop še na teraso, kar je po besedah Krogove velika prednost. Na njej bo možno tudi kositi in med drugim bo služila kot zelenjavni vrt.

Prevoz je velika težava

Toda če naj center živi, mora biti zagotovljen en predpogoj: prevoz. Vse zdajšnje uporabnice, razen ene, so iz dolinskega dela občine Kanal, iz Deskel in dve iz Bodreža. Toda samo 89-letna Ana Korečič, ki stanuje v neposredni soseščini centra, pride tja peš. “Sem hodila tudi na banko in pošto, ko je bilo vse tu blizu,” je povedala Korečičeva. In Jožica Zimic je dodala, da je pa zdaj za karkoli treba v Kanal, s čemer so izpostavile posledice zapiranja teh poslovalnic na podeželju.

Stanovalke te posebne hiše skupaj s Krogovo ugotavljajo, da prevoz predstavlja veliko težavo. “V centru zagotovimo edino frizerko in pedikerko, ki ju gospe redno potrebujejo, in to dejansko razbremeni svojce,” je povedala Krogova. Tudi patronažna služba se lahko oglasi v centru. Za vse ostalo pa morajo poskrbeti svojci in brez njih v vlogi “prevoznikov”, bi uporabnice težko kam šle, tudi do zdravnika. Po prepričanju Krogove bi tudi v Hišo dobre volje, ki sprejeme do 25 uporabnikov naenkrat, marsikdo hodil, če bi bil urejen prevoz. A samo servis zavoda Sopotniki, ki naj bi se obetal, težave ne bo odpravil ...

---