Če je treba, tudi prek trupel naprej

V Slovenskem stalnem gledališču Trst sezono nadaljujejo s Cankarjevim Kraljem na Betajnovi v režiji Tomaža Gorkiča. V mračni uprizoritvi z elementi srhljivke, s katerimi se je režiser proslavil že v filmu, glavno vlogo Kantorja, pa tudi njegovih dveh otrok igra Primož Forte.

TRST > V drami Ivana Cankarja Kralj na Betajnovi nastopa več oseb, od protagonista Jožefa Kantorja do vaške beračice Lužarice. Postavitev režiserja Tomaža Gorkiča, ki bo v petek premierno uprizorjena na odru tržaškega Kulturnega doma, pa ima tudi dodatno soprotagonistko: mračno človeško dušo. Ta se skriva v Jožefu Kantorju, brezsrčnežu in lakomnežu, ki ga ni sram izjaviti: “Kdor hoče naprej, mora naprej. Če je treba, prek trupel, prek toplih človeških trupel.” A tudi v ostalih dramskih osebah, ki bi bile na prvi pogled videti svetle in dobre. V tej igri ne bo nihče samo dober in nihče samo slab, je režiser Gorkič menda obljubil na prvi vaji.

Novo produkcijo Slovenskega stalnega gledališča so včeraj predstavili na tiskovni konferenci, ki jo je vodil umetniški vodja Danijel Malalan. Spomnil je, da je skorajšnja premiera tudi vrhunec in obenem zaključek Cankarjevega leta v Trstu, ki je pod okriljem Slovenske kulturno-gospodarske zveze ob lanski stoletnici Cankarjeve smrti predvidel vrsto dogodkov, od Cankarjevega filmskega maratona do njemu posvečenih predavanj in sprehoda po Cankarjevem Trstu. Teater se bo velikanu slovenske besede poklonil s Kraljem na Betajnovi, ki je bil na tržaškem odru uprizorjen že v letih 1908, 1947 in 1987.

Mračna človeška duša

Nobenega dvoma ni, da bo tokratna uprizoritev povsem drugačna od prejšnjih. Režijo podpisuje Tomaž Gorkič (1974), filmar, ki velja za avtorja prve prave slovenske srhljivke - njegova Idila je z raznih festivalov odnesla več kot 20 nagrad. In tudi njegova prva gledališka režija Kralj na Betajnovi na gledalca deluje kot srhljivka: srhljive so maske nastopajočih, krvavi njihovi čevlji in obleke, srhljive njihove misli. Režiser je priznal, da je Cankarja doživljal z določeno mero frustracije, ki je izvirala iz šolskih let, a da ga je med pripravami na predstavo bolje spoznal in razumel, kaj se skriva za njegovimi besedami. V njih je videl zlasti mračno človeško dušo. “Umetnost skuša narediti človeka bolj človeškega do sebe, kanibalizem, ki izhaja še iz časov plemenskih skupnosti, pa ostaja,” pravi režiser. Kanibalizem, ki se v naši družbi kaže v lakomnosti novodobnih tajkunov, ki gradijo svojo moč na izkoriščanju ljudi. “Ljudje dajejo življenje za profit enega človeka, zato, da raste njegova moč.” Mračno scenografijo podpisuje Petra Veber, v sozvočju z režiserjevo “grozljivo” postavitvijo pa so tudi kostumi Sanje Grcić.

V iskanju svetlega

V nosilni vlogi Kantorja igra Primož Forte, za katerega je bil poseben izziv iskati svetlo, humano plat kontroverznega lika. Forte “igra” tudi svoja dva otroka - Pepček in Francelj sta v Gorkičevi postavitvi plastični lutki, prišiti na njegov plašč ... Njegovo ženo Francko in hčerko Hano igra Nikla Petruška Panizon, ki se je prvič soočila z dvema takima vlogama. “Marsikdaj nočemo biti podobni staršem, a smo ...” Zahvalila se je režiserju, ki z igralci “dela veliko bolje kot marsikateri gledališki režiser”. Dvojno vlogo imajo tudi Tines Špik (Maks in Koprivec), Franko Korošec (Krnec in Sodnik) ter Maja Blagovič (Lužarica in Oskrbnica), medtem ko v vlogi nečakinje Nine nastopa Tina Gunzek: “V tej predstavi smo skušali osvetliti zlasti posledice Nininih življenjskih izkušenj.” Dejan Pevčević nastopa v vlogi Franca Bernota, “naivnega zaljubljenca, ki ima vse, a mu to ne pomeni nič, ker hrepeni samo po ljubezni”. Dolgoletni član ljubljanske Drame Brane Grubar je župnik z okrvavljenimi čevlji: “Ta študij me je očaral, ker igramo popolnoma drug teater in ker ljudi uprizarjamo kot spake. Naših junakov ne določajo svetle stvari, temveč deviacije. Ampak to je svet, ki ga živimo. In zato je tak, kakršen je.”

---