Vlada, ovca, val ali ulada, ofca, vau?

Slovencu - nadpovprečnemu, povprečnemu kot tudi podpovprečnemu, enako moškemu kot ženski - najverjetneje ne bo nikoli zmanjkalo besed nasprotovanja. To je vprašanj, pomislekov, ugovarjanja, dvomov, kljubovanja in sploh stavkov, kakršne začenjamo z besedami negodovanja: ampak ..., toda ..., vendar ..., kljub vsemu ..., čeprav ..., jaz pa mislim ..., navsezadnje ..., pač pa ... itd. Zakaj vse to?

Kdo bi uganil, kje je vzrok, da zmerom dvomimo in ne vemo, kako je nekaj prav, morda celo edino prav? Ko bi ga morda spoznal kak naš nekarizmatični voditelj (karizmatičnih pač ni), bi to našo trmo, mantro, travmo že premagali. A se nam to do zdaj še ni posrečilo.

Le da v pravorečju našega strogo knjižnega in nekoliko ohlapnejšega pogovornega jezika ne gre za trmo, ampak zadnje čase za čedalje bolj prevladujoči vpliv narečij, ki so za knjižni jezik tudi mantra in posebna muka. V pravorečju namreč hoče vsakdo imeti prav. Kot se nam zdi, da to ni prav, je po svoje tudi dobro, ker se ravno tu ponuja ključ k odpravi teh napak: tako namreč izvemo, kako nastajajo. V jeziku namreč ni pomembno samo to, zakaj je nekaj prav, ampak tudi to, kako je napaka nastala.

V pravorečju hoče vsakdo imeti prav. Kot se nam zdi, da to ni prav, je po svoje tudi dobro, ker se ravno tu ponuja ključ k odpravi teh napak: tako namreč izvemo, kako nastajajo.

Tako lahko na primer tudi izvemo, zakaj nastajajo napake pri izgovoru glasu “v”, na kar me opozarjajo kar trije spraševalci, spoštovane bralke, dragi bralci. Anita Marinšek iz Sežane piše: “Čeprav sem po poklicu ekonomistka, z zanimanjem prebiram vaše članke o jeziku. Imam namreč dva šoloobvezna otroka, ki jima želim približati knjige in slovenski jezik. Sem pa tudi občutljiva za govorjeno in pisano besedo v medijih, ki ni zmeraj lepa; še jaz, ki nisem slavistka, opazim veliko napak, a koliko jih šele tisti, ki je 'iz foha'. Ker ste pisali o izgovorjavi, o pravorečju, vam še jaz zastavljam tako vprašanje: Ali ne bi kakšne rekli še o napačni izgovorjavi črke 'v'? Na primer: ureme, ulada. Jaz, Primorka, se na tak izgovor na televiziji kar ne morem navaditi. Se veselim vaše razlage.”

Na napačno izgovorjavo nekaterih glasov našega knjižnega jezika v javnih nastopih ljudi, ki so ga po pisanih in nepisanih pravilih dolžni obvladati, me je opozorila tudi učiteljica Ruža-Rozalija Pečarič s Škofij. Nedavno mi je zapisala: “Zakaj se ne držijo določil o pravorečju? Ko je včeraj divje morje ponesrečenega deskarja odpihnilo od istrskih obal na italijansko stran Tržaškega zaliva, so novinarji in drugi v poročilih kar naprej ponavljali besedo val. A ne kot val, ampak le kot vau: visok vau ga je prevrnil, vau mu je uničil jadro, vau ga je zanesel proti Trstu, vau je bil deskarjeva usoda ... S tem 'l' na koncu besede je precej težav, ki jih imajo spikerji. Nekoč smo rekli: maršal in admiral in val - njihov 'l' na koncu zmerom izgovorimo kot 'l', in ne kot 'u.”

Že na jezo pa meji vprašanje inženirja Romana, ki je dopustil, da o njem povem zgolj to, da kot “rodoljub, potomec tigrovcev, zelo spoštuje jezik svoje že devetdesetletne matere - Primorke. Fašistični sošolci so jo pod Italijo ne le zmerjali in vlekli za 'ta sladke', ampak tudi tepli, ker je kljub prepovedi v razredu govorila jezik svoje mame.” Še eno svojo misel je dovolil izpostaviti: “Primorcu in vsakemu Slovencu rodoljubje ni pravica, iz katere izhajajo koristi, ampak temeljna dolžnost, ki materialno ne koristi, ampak se je zanjo treba žrtvovati.” Te dni mi je med mnogim drugim zapisal tole o izgovoru soglasnika “v”:

“Ondan sem po radiu poslušal hud prepir o zanemarjenem kmetijstvu naše industrializirane države. Da kmetije, velike in majhne, vidijo prihodnost tudi v ovčereji: zaradi volne, zlasti pa zaradi zdrave hrane: ovčetine, jagnjetine in ovčjih sirov. To je lepo in prav po mojem, ni pa prav, da so nekateri razpravljavci te pohlevne živali kar po štajersko imenovali ofce, ne pa ovce. Zadovoljen bom, če o tem zapišete kaj več bralcem vaših člankov, ki jih lahko prebere mnogo naročnikov Primorskih novic, ne pa da samo meni pošljete odgovor po elektronski pošti, ki jo berem samo jaz. Hvala vam in lepo pozdravljeni.”

Pri pravilnem izgovoru soglasnika “v” po pravilih pravorečja, ki veljajo za govorjeni knjižni jezik (gledališki oder, radio, televizija, javni govorni nastopi, šola itd.), nam povzroča težave že to, če dvomimo, od kod ta glas izhaja in kako ga moramo zapisati: kot “v”, kot “u” ali kot “l”. Ko sem pred pol stoletja v razredu vprašal koprske gimnazijce, kako bi besedo čoln zapisali, a ne po pravilih, ki so se jih naučili v osnovni šoli, temveč po svojem naravnem jezikovnem čutu, po kakršnem je prvo knjigo v slovenščini napisal Primož Trubar, sem bil kar precej presenečen. Odkrito so mi povečini zapisali: čolen, čoven, čovn, čouen, čoun. Le nekateri so se odločili za čoln (s pripisom, da se črka “l” tu izgovori kot “u”), torej za obliko, ki je edina pravilna po veljavnem pravopisu. Kakšne razlike, čeprav je šlo predvsem za zapis, ne za izgovor te besede!

To je prvi dvom, povzroča pa ga tudi črka “l”, ki je dvoživka, ker jo le ponekod izgovorimo kakor “l” (na primer general, val, bralnica), v marsikakšni drugi zvezi pa kot “u” (na primer bolna, volna in bokal). Že ti primeri, ki sem jih navedel za izgovor “l” in “u”, niso čisto enosmerni, saj jih marsikdo izgovori drugače, po pravilih in vodilih svojega narečja.

Tu se skriva nagajivi zajec, ki nam skače v pravorečje in ga meša v štreno, ki jezi ne samo današnje spraševalce Anito, Rozalijo in Romana, ampak tudi mnoge druge, tudi mene, drage bralke in bralci. Črko “v” na primer štajerska narečja pred nezvenečimi glasovi izgovarjajo kot “f”: brafca, ne pa bralca (izgovorjeno brauca). Koroška pa nasprotno ne poznajo (ustnično-zobne) črke “v” in namesto nje dosledno govorijo dvoustnični “u”: uoda (voda), usak (vsak) itd.

Pravorečje knjižnega jezika nam določa, da glas “v” pravilno izgovorimo le tako, da spodnjo ustnico nastavimo pod zgornje zobe. Tako bi ga morali izgovoriti zlasti pred vsemi zvenečimi glasovi, to je pred samoglasniki, zvočniki in zvenečimi soglasniki. (Ne bom navajal še nadaljnjih določil o tem, kdaj “v” in kdaj “u”, da mi ne pobegnete še zadnji bralci.) Toda to pravilo ne zaleže dosti, ker se pravorečja knjižnega jezika tudi v osamosvojeni domovini zares natančno učimo le na igralski akademiji in teoretično pri študiju slavistike. Morda še kje, a zvečine bolj površno, ne pa po zahtevnem načrtu. Zelo površno pa se ga učimo po šoloobveznih ustanovah, kar niti malo ni pohvalno za sodobno šolsko izobraževanje. Kako naj potem pridemo do množice pravorečno dobro podkovanih javnih govornikov, poročevalcev, spikerjev? Takih šol nimamo.

Za napake pri izgovoru črke “v” (ulada, ureme, ofca) je bolj kot posameznik kriv pomanjkljiv šolski sistem, ki pravorečju ne pripisuje takega pomena, kot bi bilo potrebno, in ga zato ne poučuje dovolj natančno. Koprska srednješolka mi je včeraj rekla, da v šoli še kar vztrajajo pri “uratih” in “uremenu”.

Dovolj grenkih misli! “Veselejšo pesem zapojmo!” je zapisal Ivan Cankar po besedah Schillerjeve Ode radosti, ki jo pojejo v Beethovnovi Deveti simfoniji. Z radostno besedo naj se dokonča Minuta, ki je zadnja v letu 2018: Želim vam srečno leto 2019, spoštovane bralke in bralci. Ljubite tiste, ki vas ljubijo, a imejte radi tudi tiste, ki vas ne. Predvsem pa me zalagajte s perečimi jezikovnimi vprašanji, da bodo naše Minute bistrejše in bogatejše.

Vprašanja in predloge za izboljšave našega jezika pošiljajte na elektronski naslov: joze.hocevar@primorske.si.

---