Delo z mladimi je služba in hobi
Dokler je bila še zaposlena, je Iva Devetak vsako jutro prišla v službo na sedež medobčinskega društva prijateljev mladine. Nato se je upokojila, a v svojo pisarno vsako jutro pride še danes. “Večkrat so me vprašali, kakšen je moj hobi, kaj delam v prostem času. Moje delo z mladimi in za mlade je služba in hobi. Poslanstvo je sicer prevelika beseda, a kot mi je večkrat rekla sestra: to delo mi je bilo položeno v zibelko.”
Foto: Luka Carlevaris
Povod za kandidaturo Ive Devetak za decembrsko osebnost je bila slovesnost v Državnem svetu, kjer je prejela plaketo za prostovoljko leta. A razlogi za kandidaturo in glasove so veliko globlji. Predsednica Medobčinskega društva prijateljev mladine za Goriško je prostovoljka od svoje mladosti. V Zvezi prijateljev mladine (ZPM) je bila zaposlena od leta 1982. Bila je tudi podpredsednica krovne ZPM. Bila je med ustanovitelji UNICEF Slovenija, je predsednica regijskega Sveta NVO, idejni vodja zasnove in razvoja projekta Družinski center Trojka in ena od ustanoviteljev Info pisarne za ranljive skupine.
Želje za v snežno kroglo
Skozi vrata majhne in skromne pisarne so se med pogovorom slišali živahni glasovi otrok, ki so v osrednjem prostoru izdelovali snežne krogle. “Vse, kar sem počela v življenju, sem delala z veseljem in s srcem. Na ZPM nasploh ostanemo ljudje, ki čutimo, da smo na pravem mestu in da, pa čeprav se bo slišalo kot oguljena fraza, lahko nasmejemo kakšen otroški obraz,” pravi Devetakova. A včasih pride tudi občutek nemoči: “Prostovoljnih dejavnosti, podpore in izobraževanj je veliko. Ampak sistem ni naredil in ne naredi svojega.” Ali torej manjka sinergija med vladnim in nevladnim sektorjem? “Krasno bi bilo, če bi nevladni sektor dopolnjeval državne institucije. A včasih ima človek res občutek, da gre za izkoriščanje prostovoljstva.”
Vsekakor je danes težje biti mlad človek kot pred tridesetimi leti, meni, morda pa je težje tudi biti otrok. Sodobni otroci so marsikdaj oropani prostega časa v domačem okolju, kar je posledica vedno bolj hitrega življenjskega sloga. Virtualni svet je prvo zavetje: “Če mladi nimajo drugih dejavnosti, zanimanj, je prvi prijatelj telefon. V naši organizaciji smo imeli že v osemdesetih cilj, da bi vsakemu otroku omogočili vsaj eno brezplačno dejavnost. Ta cilj je smiseln še danes. Veliko otrok je zelo zasedenih: hodijo na tečaje, v glasbeno šolo, k športnim dejavnostim. Ampak našteto je večinoma treba plačati in tisti, ki so na robu družbe, ostajajo brez vsega.”
Vsak dan novi prijatelji
Solidarnost in medvrstniška pomoč sta vrednoti, ki rasteta v vseh njihovih dejavnostih: “Zanimivo je, ko otroci prihajajo z letovanj. Marsikateri mlajši otrok reče: 'Mama, počakaj, da ti predstavim svojega novega prijatelja.' To je običajno starejši otrok, ki je mlajšemu na letovanju posvetil svojo pozornost in čas. To je nevsiljivo učenje prostovoljstva.”
Težko izbere, kateri od desetin projektov, ki jih je soustvarila, ji je najbolj pri srcu. Izpostavi otroške parlamente, ki potekajo že domala tri desetletja, na koncu pa se vendarle vrne k socialnim dejavnostim, ki dolga leta niso bile v ospredju ZPM: “V naši novi državi pa imamo vedno več potrebe po socialnih programih in to boli. Ne bi bilo treba, da je v Sloveniji toliko revščine. Dokler ne doživiš, da na božično jutro, ko si slučajno še na društvu, skozi vrata pride mati samohranilka z dvema otrokoma, ki ne ve, kako bo preživela, ne moreš razumeti ...” In jo, Ivo Devetak, za nekaj trenutkov premagajo solze. Ker občutljivost do stiske ni nekaj, kar bi izkušnje in leta mogle ali smele blažiti. A se nato hitro vrne nasmeh, v katerem sta upanje in optimizem ter še veliko, veliko volje po dobrem delu.