“Molči in trpi”, meni veliko zdravnikov
Ste že kdaj odšli iz ambulante osupli, saj vam, razen tablet proti bolečinam, zdravnik ni natančno pojasnil, kaj je z vami narobe in vas ni poslal še na dodatni pregled? Vas je, kljub hudim bolečinam, naročil na dodatno preiskavo šele čez tri, šest mesecev? Mnogi si prav zato zatem sami plačajo pregled pri drugem specialistu in tako dobijo primerno terapijo takoj in drugje. A jim, saj plačujejo vse dajatve za zdravstvo, vse to pripada po redni poti takoj.
Nedopustno je, kadar zdravnik dela le rutinsko in zadeve poenostavlja. Nekateri imajo ob tem o sebi še izjemno dobro mnenje in od bolnikov pričakujejo strahospoštovanje ter hvaležnost za vsako ceno. Ogorčeni in celo nejevoljni so, kadar bolnik preveč sprašuje ali si drzne omeniti, da bi rad še dodatno preiskavo ali drugo mnenje.
Bolnik od zdravnika pričakuje, da mu bo razumljivo pojasnil, kaj je z njegovim zdravjem narobe in kako ga bo zdravil. Če bi bilo tako, ne bi bilo toliko zapoznelih diagnoz in zato prezgodnjih smrti, invalidnosti in pridruženih bolezni.
Glede tega, kaj so pripravljeni narediti in koliko se bolnikom posvetijo, so med belimi haljami velike razlike. Celo med zdravniki v isti zdravstveni ustanovi. Pozabljajo pa, da vsi bolniki niso naivni, plahi in nevedni. Sloves o nekem zdravniku, slab ali dober, se hitro razširi. Ker vsakega človeka praviloma skrbi lastno zdravje, si bo skušal izbrati najboljšega možnega zdravnika. Zato je pri nekaterih velik naval v ambulantah, spet druge so skoraj prazne. Zaradi razočaranja nad zdravnikovo površnostjo in brezbrižnostjo skušajo nekateri bolniki lečečega zdravnika zamenjati ali se vsaj odločijo za dodaten obisk kje drugje, četudi v samoplačniški ambulanti. Za zdravje so mnogi pripravljeni seči v denarnico, čeprav nimajo bogatih prihrankov.
Ne gre za nezaupanje ali nehvaležnost. Gre za slabe izkušnje in spoznanje, da se jim posamezni zdravnik ni posvetil tako, kot mu to narekujeta zdravniška etika in dolžnost. Večinoma so bolniki sprva tiho tudi, ko zaznajo, da so obravnavani površno, na hitro in zelo mimogrede. Še zlasti, kadar jim zdravnik ne zna pojasniti, kaj je z njihovim zdravjem narobe, zakaj je do tega prišlo, kakšne so možne poti zdravljenja. Še zlasti, kadar jih odpravi le s tabletami proti bolečinam, vzroka za hude težave pa ni odkril in jih ni napotil na dodatne preiskave, čeprav bi to bilo potrebno. Dogaja se celo, da obolelega ne prepozna za nujni primer, čeprav je to po vseh znakih in težavah vidno in jasno že medicinski sestri in sorodnikom. Pa tudi kodeks medicinske etike in deontologije med drugim določa, da zdravnik nobenemu bolniku ne sme pustiti trpeti bolečine in mu je dolžan pomagati.
Kolega, doslej dokaj zdravega, je nedavno popadla neznosna bolečina v križu in nogi. Le z veliko težavo je lahko še sploh hodil. Čakal je nekaj dni v upanju, da bodo težave minile same po sebi. Ker se to na pragu vikenda ni zgodilo, se je po pomoč odpravil v bolnišnično urgenco. Od tam so ga poslali na urgenco v ortopedsko bolnišnico. Tamkajšnji dežurni zdravnik ga je odslovil z receptom za tablete proti bolečinam in ga čez dva dni naročil v specialistično ortopedsko ambulanto. Tam pa je sledilo razočaranje. Namesto da bi ga specialist takoj, z oznako nujno, poslal še na potrebne preiskave in opredelil okvirno diagnozo, ga je na magnetno resonanco znotraj te bolnišnice naročil šele februarja! Pa čeprav to isto preiskavo streljaj vstran opravlja regionalna bolnišnica vsaj dvakrat hitreje in enako kakovostno. A ta specialist obolelega ni prepoznal za nujni primer, čeprav se ta zvija od bolečin. Zanj je predpisal le dodatne tablete za blaženje bolečin, ki sploh ne učinkujejo. Specialistu ni mar, da bodo ta zdravila v treh mesecih le vztrajno uničevala bolnikova jetra in želodec in da vzroka težav niti sam ne pozna. Tudi to mu ni mar, da njegov pacient trpi neznosne bolečine, čeprav mu že zdravniški poklic narekuje, da bolnika ne sme pustiti trpeti.
K sreči ima kolega takšen krog prijateljev, ki poznajo dobre in poklicu predane zdravnike. Ti so mu takoj priskočili na pomoč in kolesje zdravljenja, vključno z opredelitvijo prave diagnoze, se je sprožilo. Tudi znanci zdravniki so osupli nad brezbrižnostjo in malomarnostjo lečečega specialista, ki mu je oboleli “prišel v roke”.
Res so tudi zdravniki ujeti v birokratske predpise in ukrepe, ki ciljajo na varčevanje. Res je tudi, da ni prav vsak bolnik urgentni primer. A kadar je to več kot očitno, so ob tem dolžnosti lečečega zdravnika jasne in nedvoumne. Še posebej pa je pomembno, da noben zdravnik nobenega bolnika ne sme pustiti trpeti. Prav tako vsi znajo ločiti, ali bolnik blefira ali zares trpi bolečine.
Takšnih in podobnih izkušenj z nevestnimi in brezbrižnimi zdravniki je še veliko. O tem pripovedujejo tudi mnogi paliativni bolniki in njihovi svojci. Nepojmljivo pa je, da zdravnik, ki se je prostovoljno odločil za ta poklic, ravna po načelu: “Molči in trpi!” Nerazumljivo je, da obolelega odpravi le s šopom protibolečinskih tablet, ki sploh ne učinkujejo. Skregano z zdravo pametjo je, da urgentnega bolnika naroči na dodatno preiskavo šele čez tri mesece. Zastavlja se tudi vprašanje, kako lahko bolnika odpravi, ne da bi sploh določil pravo diagnozo.
Krivično bi bilo vse zdravnike trpati v isti koš. Bolnik od vsakega zdravnika pričakuje dosledno delo. Da mu bo na razumljiv način pojasnil, kaj je z njegovim zdravjem narobe. In tudi, kako ga bo zdravil ter ali je bolezen ozdravljiva ali vsaj obvladljiva. Če bi vse to vsi zdravniki opravili pri vsakem bolniku, ne bi bilo toliko zapoznelih diagnoz in z njimi povezanih prezgodnjih smrti, nastanka invalidnosti in izbruha drugih pridruženih bolezni.
Da gre za poenostavljanje in celo za idealiziranje zdravniškega dela, bodo ugovarjali mnogi zdravniki. Pa vendar: ali niso vsi prisegli, da bodo bolnikom pomagali po svoji vesti in najboljših močeh?