Z brezplačnimi inštrukcijami pomaga otrokom iz socialno ogroženih družin

“Zelo jih obremenjujejo zgodbe, ki jih imajo doma in za katere niso nič krivi. Doživljajo stvari, ki jih otroci ne bi smeli,” o svojih varovancih pove David Florjančič. 25-letni Koprčan, skorajšnji magister fizike, že vrsto let v okviru projekta Botrstvo nesebično razdaja svoj prosti čas in znanje za dobrobit otrok, ki se zaradi razmer, v katerih odraščajo, soočajo z učnimi težavami.

Medijsko poročanje o težkih zgodbah otrok in družin je bilo za 
Davida Florjančiča pomembna spodbuda, da je postal 
prostovoljec.  Foto: Tomaž Primožič/FPA
Medijsko poročanje o težkih zgodbah otrok in družin je bilo za Davida Florjančiča pomembna spodbuda, da je postal prostovoljec.  Foto: Tomaž Primožič/FPA

Sam se nerad primerja z drugimi, a v pogovoru z njim sogovorniku hitro postane jasno, da David Florjančič ni običajen 25-letnik. Ne le zaradi resnosti in predanosti, s katerima otrokom v stiski pomaga do boljših ocen, temveč tudi zaradi zrelega in kritičnega pogleda na družbo ter jasne vizije, kako jo bo (tudi) v prihodnje pomagal spreminjati na bolje.

Z razumevanjem, kako deluje svet, ki ga obkroža, nima težav. Tudi zato ne, pravi, ker že približno od osmega leta starosti prek medijev spremlja dnevnopolitično dogajanje. “Hvaležen sem tistim slovenskim medijem, ki poročajo o težkih zgodbah otrok in družin, ki bi sicer ostale za štirimi stenami. Taka poročanja so bila zame pomembna spodbuda, da sem postal prostovoljec.” Že ob začetku študija fizike na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko je stopil v stik z Zvezo prijateljev mladine (ZPM) Moste-Polje in ponudil pomoč.

“Zdi se mi, da smo Slovenci kot narod zelo netolerantni do nasilja, ki se dogaja na javnem mestu, in smo tudi zato zelo varna država. Za domačimi stenami pa smo v resnici zelo nevarna država. In tega si nočemo priznati.”

Potrebujejo odrasel pristop

“Za ta korak sem se odločil, ker mi je težko gledati otroke, ki si ne morejo privoščiti plačljive učne pomoči, pa jo nujno potrebujejo in to iz drugačnih razlogov kot tisti iz 'običajnih' družin. Socialna stiska ima veliko posledic. Otroci so izključeni iz družbe, doma ponavadi doživljajo nasilje, živijo v hudem pomanjkanju najosnovnejših dobrin. Zaradi vsega tega se pri učenju ne morejo zbrati. Ne zavedajo se, kako pomembno je izobraževanje za njihovo prihodnost, saj so se primorani spopadati z drugimi problemi. Častna naloga je takšnim otrokom stati ob strani,” pove David.

To je vselej počel. Do boljših ocen je pomagal že svojim sošolcem na Osnovni šoli Koper, kjer je bil ob zaključku šolanja učenec leta, nato na srednji šoli in ponovno tudi na fakulteti, kjer se je mlajšim študentom posvečal kot tutor pri matematični in verjetnostni fiziki.

“Je prav, da se s težkimi zgodbami ukvarjamo prostovoljci, medtem ko tisti, ki jih za to plačujemo, tega nočejo početi?”

“Ampak tu je drugače, ker gre za socialno ogrožene otroke,” poudari. Zgraditi odnos zaupanja z njimi ni vedno preprosto. Potrebna je vztrajnost na obeh straneh. “Poskušam pristopiti tako, da otrok sčasoma spozna, da nezaupanje ni potrebno. Pomembno je, da imaš do otroka dovolj odrasel pristop. Seveda se z njim pogovarjaš kot z otrokom, njegove želje in potrebe so otroške. Njegov pogled na svet pa je zaradi težkih izkušenj, ki jih ima, vendarle na nek način odrasel. In tudi vedno dobro sprejme odrasel pristop z moje strani. Potrebuje to, saj se doma o problemih, ki ga obremenjujejo, z njim morda nihče ne pogovarja,” opiše David. Odločen je, da bo otrokom, ki so mu dodeljeni, stal ob strani, dokler bodo potrebovali pomoč, ne glede na to, kako težavna je ta pot in koliko prilagajanja terja. “Vendar ne za vsako ceno,” poudari.

Šokantno spoznanje, koliko zgodb je še zamolčanih

O tem, v kakšnih okoliščinah so primorani odraščati njegovi varovanci, govori zadržano ali pa sploh ne. “Alkohol, nasilje ... vsega je. To so res težke zgodbe, tako težke, da jih je včasih težko povedati. Zlasti težko jih povem nekomu, ki se s pomočjo ljudem v takšnih stiskah ne ukvarja. Ali pa javnosti. To je zame izziv. Osebno me te zgodbe ne obremenjujejo. Seveda mi je žal, da otroci živijo v takšnih okoliščinah, a me pomirja, da jim ZPM Moste-Polje pri tem nudi celostno pomoč, ki zajema vse, kar je ljudem v stiski sploh možno ponuditi.”

“Vsi ključni akterji v šolskem sistemu bi morali skupaj poiskati in uresničiti potrebne spremembe, pa tega očitno nočejo ali ne znajo storiti.”

Pravi, da ga ob začetku sodelovanja z njimi ni presenetilo, kaj vse so razlogi za socialno stisko otrok, “šokantno pa je bilo spoznanje, koliko je nasilja v družbi in koliko zgodb je še zamolčanih”. Ob vprašanju, ali si kot družba pred njimi zatiskamo oči, za nekaj trenutkov obmolkne in pri sebi tehta besede, ki jih namerava izreči, nakar odgovori: “Zdi se mi, da smo Slovenci kot narod zelo netolerantni do nasilja, ki se dogaja na javnem mestu, in smo tudi zato zelo varna država. Za domačimi stenami pa smo v resnici zelo nevarna država. In tega si nočemo priznati.”

V družini, kjer je vladalo nasilje, je odraščal tudi Luka. Tako David z izmišljenim imenom poimenuje enega od otrok, ki mu je v minulem letu pomagal do boljših ocen. “Spoznala sva se pred letom dni, ko je bil devetošolec. Starša sta se razšla, živi z mamo in mlajšo sestro. Zaradi nasilja v družini je imel veliko učnih težav pri matematiki in fiziki. Že na začetku sem mu zatrdil, da mu bom stal ob strani do konca in da ga ne bom pustil na cedilu na sredi poti. Ko daš otroku to vedeti, ti veliko lažje zaupa. Bila sva zelo vztrajna, veliko ur sva bila skupaj. Zelo se je trudil in na koncu šolskega leta so se ocene končno začele dvigovati. Zdaj je srednješolec. Ima dvojko in trojko pri matematiki, brez da bi se midva skupaj učila. Najin naslednji cilj je imeti prav dobro oceno. Potrebuje naslednji cilj, sposoben ga je doseči, zato je prav, da se spet potrudi.”

“Ko moram pretehtati, ali naj pomagam otroku, ki ima težave in potrebuje takojšnjo pomoč, ali naj se učim za izpit, se bom odločil za prvo.”

Pri otrocih, s katerimi se ukvarja, se učne težave najpogosteje začnejo v višjih letnikih osnovne šole. “Pri tej starosti se otroci začnejo še bolj zavedati težkih okoliščin, v katerih so se znašli. Imajo svoje želje in ambicije, a začnejo ugotavljati, da jih niso sposobni uresničevati. Posledica je, da se tak otrok v življenju ne znajde: iz svojih težav ne najde poti, hkrati pa začne izpuščati tiste možnosti, ki bi mu lahko kasneje v življenju prinesle lepšo prihodnost. Na primer, neha se redno učiti, ker se ne zmore.”

“Ko moram pretehtati, ali naj pomagam otroku, ki ima težave in potrebuje takojšnjo pomoč, ali naj se učim za izpit, se bom odločil za prvo,” pravi mladi Koprčan.

“Podpiram to, da šolniki pridobijo višji standard v življenju, ampak v razvitih državah, sploh pa v gospodarstvu - po čemer bi se tukaj šola morala zgledovati - je tako, da moraš za višje plačilo tudi nekaj več ponuditi.”

Napačni ljudje v vlogah učiteljev in svetovalcev

Pri tem jim strokovne službe, denimo šolski svetovalci, ne pomagajo v zadostni meri, meni David. “Otroci svetovalne delavce največkrat opišejo kot osebe, ki nimajo pojma o življenju, ki ne znajo delati z njimi, jih ne razumejo in jih to delo v resnici ne zanima. Seveda so svetle izjeme, vendar mislim, da se svetovalni delavci in tudi premnogi učitelji ne zavedajo, zakaj so tja postavljeni. Je prav, da se s težkimi zgodbami ukvarjamo prostovoljci, medtem ko tisti, ki jih za to plačujemo, tega nočejo početi?” se sprašuje.

V tem pogledu je kritičen tudi do stavkovnih zahtev šolnikov. “Podpiram to, da pridobijo višji standard v življenju, ampak v razvitih državah, sploh pa v gospodarstvu - po čemer bi se tukaj šola morala zgledovati - je tako, da moraš za višje plačilo tudi nekaj več ponuditi. Tega v stavkovnih zahtevah šolnikov, ki so vsakič podvržene tudi glasnim kritikam javnosti, ne najdem. Sprašujem se, kdaj se bodo sindikati zavedli, da legitimnosti svojih zahtev ne morejo uresničevati mimo kritike javnosti.”

“Nisem bil izbirčen. Študentsko delo sem jemal kot priložnost, da spoznam, kaj vse se v družbi počne, kako ljudje v različnih panogah preživljajo delovni čas.”

V šolskem sistemu pa tudi nasploh v državi David zaznava kot veliko pomanjkljivost to, “da bi znali prave ljudi postaviti na prava mesta”. Pozna mlade, zelo zagnane, empatične in sposobne pedagoge, ki po končanem študiju težko pridejo do službe. “Ta delovna mesta prepogosto zapolnjujejo ljudje, ki tja enostavno ne spadajo, ker za to delo niso dovolj strokovno usposobljeni, zagnani, inteligentni, empatični ali pa celo zato, ker se jim v resnici z vzgojo in učenjem mladih ne da ukvarjati. Sistem izbire učiteljev je napačen. Mnogi odlični učitelji, po drugi strani, ne morejo uresničevati svojega poslanstva, saj jih omejujejo številna nepotrebna birokratska opravila, inšpekcijski nadzori ter zakoni in pravilniki, ki jim onemogočajo učinkovito ukrepanje v primeru motečih in nasilnih otrok oziroma dijakov. Vsi ključni akterji v šolskem sistemu bi morali skupaj poiskati in uresničiti potrebne spremembe, pa tega očitno nočejo ali ne znajo storiti.”

Sam nima ambicij postati pedagog, čeprav odzivi tako študentov na njegovo tutorstvo kot otrok na njegovo učno pomoč kažejo, da je za ta poklic talentiran. “V prvi vrsti me zanima fizika,” zatrdi. Kdaj je med njima preskočila iskrica? “Še preden sem vedel, da se fizika imenuje fizika,” se nasmeje. Že kot otrok je o tem veliko razmišljal, delal poskuse. Veliko bolj kot eksperimenti pa ga zanima teoretična fizika.

Moč Botrstva

“Kako bo ta moja pot videti kasneje, pa težko ocenim, ker je moj fokus trenutno razpršen.” Brezplačno učno pomoč ponuja v svojem prostem času. Ob tem ko pripravlja magisterij in hkrati piše knjigo rešenih nalog za študente pri predmetu verjetnost v fiziki. Obenem pa vsako popoldne služi denar z nudenjem inštrukcij iz matematike in fizike v Učnem centru Horizont.

“Hvaležen sem svojemu mentorju, da razume, da se ob magisteriju posvečam tudi humanitarnim projektom. Ko moram pretehtati, ali naj pomagam otroku, ki ima težave in potrebuje takojšnjo pomoč, ali naj se učim za izpit, se bom odločil za prvo. To se pozna na moji oceni, a se s tem ne obremenjujem preveč.”

Botrstvo ocenjuje kot učinkovit in zaupanja vreden projekt: “V osnovi je to projekt, prek katerega kot navaden državljan prispevaš 30 evrov na mesec otroku. Enemu sem tudi sam že več let boter. Verjamem, da je že vsak, ki je odvisen od lastnih financ, kdaj v življenju zašel v finančne težave, ko mu je bilo težko plačati, recimo, 30 evrov za nek lasten strošek. Po drugi strani so v projekt Botrstvo vključeni otroci, ki si življenja brez socialne stiske sploh ne znajo predstavljati. In tem otrokom 30 evrov, namenjenih uresničevanju njihovih talentov in potencialov, pomeni res ogromno. S tem denarjem si na primer kupijo svojo najljubšo knjigo ali plačajo glasbeno izobraževanje … Takšni otroci potem ponavadi 'razturajo' na svojem področju. V povprečju veliko bolj kot tisti, ki imajo vse ponujeno in vedo, da imajo ves čas povsod odprte možnosti.”

Usklajevalec in povezovalec različnih interesov

Sam je že v najstniških letih s pridom izkoriščal vse možnosti, ki so mu bile ponujene. Ni bil vesten le v šoli, temveč je ob tem enajst let igral klavir. Ko je nastopil čas za prve lastne zaslužke, je z zanimanjem zgrabil za najrazličnejša dela. “Od 15. leta dalje sem opravljal najmanj 30 študentskih del. Barval sem prehode za pešce, nudil inštrukcije, delal v kuhinji in v proizvodnji, usmerjal promet na križišču ...,” jih našteje le nekaj. “Nisem bil izbirčen. Študentsko delo sem jemal kot priložnost, da spoznam, kaj vse se v družbi počne, kako ljudje v različnih panogah preživljajo delovni čas.” Med svojih pet najljubših šteje delo v tiskarni časopisne hiše Delo, kjer tiskajo tudi Primorske novice. “Sporočite mi, ko bo članek objavljen. Dan pred objavo ga bom zvečer šel iskat naravnost v tiskarno,” nam je dejal med pogovorom.

Upali bi si trditi, da to za Davida Florjančiča ne bo zadnja priložnost, da v tiskarni prevzame časopis s svojo zgodbo v njem. Kot pravi, ga v življenju najbolj veseli usklajevanje interesov različnih posameznikov ali družbenih skupin ter posledično njihovo povezovanje. In prav to je srž poslovne zgodbe, ki jo snuje za obdobje po zaključku magisterija. “Rad bi ustvaril projekt, ki bi mlade povezal z uspešnimi posamezniki iz naše družbe, da bi jim pri njihovih idejah stali ob strani z znanjem in izkušnjami. Ne bo šlo za tipično mentorstvo, temveč za drugačen format,” je še skrivnosten.


Najbolj brano